Ali odnos do kulture pogojuje, da smo najprej “kulturni”?
Odnos do kulture imamo ali ga nimamo. Ne more biti »nekaj vmes«. Nedvomno človekov odnos do kulture najbolj oblikuje družina. Z določenimi izjemami. A ti imajo »nekaj« v sebi, nekaj, kar ostali, »navadni smrtniki« nimamo. Velikokrat so ravno ti posamezniki tako globoko v svojem umetniškem doživljanju sveta, da ljudje zanje dejansko »ne obstajajo«. A vrnimo se k povprečnežem, med katerimi nas je večina. Če torej »imamo« odnos do kulture, moramo biti najprej… »kulturni«?
Ste se kdaj vprašali, od kod sploh beseda kultura? Kaj se sploh skriva za besedo »kultura«? Sama beseda kultura je latinskega izvora (cultura, izpeljanka iz colere – «gojiti«). Njena vsebina je tako zelo široka, da bi jo težko stlačili v ožji segment, saj gre dejansko za vse oblike človekove dejavnosti, kamor v najširšem smislu sodi vse, od tehnike in znanosti do umetnosti, morale in etike ter vedenj. Kako se vrednoti ta široki spekter človekove dejavnosti? Zelo različno, saj imamo različna merila za njeno vrednotenje. Tudi v tem oziru se javljajo različne definicije kulture. Lahko bi kar rekli, da imajo različne človeške družbe in skupnosti različne kulture. Tako obstaja razlika v sistemu vrednotenja kulture znotraj indijanske kulture in n.pr. japonske. Ali med pop kulturo in opero. V ožjem smislu besede se sam izraz uporablja za številne zadeve, odvisno od področja človeške dejavnosti. A pustimo to. Danes nas zanima kultura, ki jo povezujemo s pojmom umetnosti. In v okviru tega kultura, ki bi ji lahko rekli kultura odnosov.
OD POSAMEZNEGA K MNOŽIČNEMU
Umetnost je torej človekova dejavnost. Kot tehnika. A z razliko od tehnike nima praktičnega namena. Z njo ne želimo poenostaviti, olajšati ali sploh narediti nekaj, kar uporabljamo, da lahko naredimo nekaj drugega, kar bo olajšalo ali poenostavilo nekaj tretjega. Komplicirano? Niti ne. Umetnost je. To je njena edina vloga. S svojim obstojem vpliva na posameznike, v njih vzbuja čustva, razmišljanja ali ima samo estetsko vlogo. Bogati navznoter, širi naš, večkrat omejen svet spoznanj in doživljanj, ponuja drugačne vidike, poglede na svet in nas same. Širi, poglablja, in nas v tem smislu osvobaja naše ozkosti.
Seveda je umetnost vedno umetnost določenega časa in prostora. Ne more biti drugače. Človek, ki preko nje izraža svoja čustva, svoje dojemanje sveta, je človek določenega trenutka, časa in prostora. Umetnost je njegov odziv na čas in prostor, na njegovo dojemanje časa in prostora. Seveda gre za ljudi, ki so še posebej občutljivi na vse, kar se dogaja v njih ali okrog njih, v njihovem svetu. A tako, kot so umetniki velikokrat izredno občutljivi do vsega, kar je v njih in okrog njih, so lahko zelo egocentrični, nedovzetni v dojemanju ostalih ljudi okrog sebe. Kakor, da so »nad njimi«. »Posebni«.
A tudi ta njihova »posebnost« je majhna »cena« za vse, kar njihova »občutljivost« prinese ostalim ljudem. Dejansko se občutljivost posameznika prenese na ostale ljudi, množice, in postane »občutljivost« ljudi. Skoznjo doživljajo ostali ljudje občutljivost umetnika. Vsak morda na drugačen način, a vsekakor začuti, dojame skozi umetnost in njeno izrazno moč določena čustva, čas in prostor, močneje, kot bi brez umetnosti. Kako zelo močan učinek ima lahko glasba v nekem trenutku? Umirja, daje ponos, dvigne, razžalosti, razveseli… Enako velja za besede, film, sliko, fotografijo…vse različni obrazi izražanja posameznikov. Samo »medij«, skozi katerega se izražajo, je drugačen.
Enako velja za ljudi, ki skozi umetnost podoživljajo umetnikovo videnje ali slikajo svojo videnje tega, kar jim umetnost pove v nekem prostoru in času. Od tega, kateri »medij« je bliže njihovemu načinu izražanja, njihovemu komuniciranju s svetom, je enim bližja glasba, enim film, drugim slikarstvo, itd.. Seveda je delno to povezano tudi s kompleksnostjo »medija«, skozi katerega se umetnost manifistira. Večini je seveda bliže glasba, saj je glasba zelo enostavna in pristopna vsem ter skupna ljudem, ne glede na prostor in čas. Z glasbo se srečamo že zelo hitro. Vsi pojemo, vsi poslušamo pesmi že od nežnih otroških let. Prav gotovo ni tako s fotografijo, ki ima za večino ljudi prej spominsko vrednost (ohranja dogodke našega življenja, nekako poskrbi, da tudi s smrtjo obdržimo svoj obraz). Še manj s kakšno drugo obliko umetnosti. Na splošno danes govorimo o glasbeni, likovni umetnosti, o književnosti ali besedni umetnosti, gledališču in filmu, plesu in v zadnjem času o spletni umetnosti.
PRIVZGOJITI ODNOS DO KULTURE
Povprečnemu človeku privzgoji odnos do kulture družina. Že v otroških letih. Zakaj je pomembno, da imamo odnos do kulture? Kaj je sploh s tem mišljeno? Imeti odnos do kulture pomeni, da imamo spoštljiv odnos do vsega, kar je umetnost in umetniško ustvarjanje, da spremljamo, kar se dogaja na področju umetnosti in smo sposobni oblikovati ali zastopati svoje stališče glede posamezne ali določene umetnosti. Ista stvar je lahko v očeh različnih ljudi nekaj povsem drugega, saj v vsakem vzbudi drugačna čustva, razmišljanja. Drugačni smo, naši svetovi čustvovanja in razmišljanja, se razlikujejo. A ne glede na to ne smemo s svojim obnašanjem ali odnosom izražati nespoštovanje do nečesa, kar ne razumemo in nam s tega vidika ne pomeni nič.
Človek, ki nima odnosa do kulture, ima zelo omejen pogled na svet, na čas in prostor, na druge ljudi. Velikokrat se za tem skriva (ali je posledica tega) izrazita nestrpnost do vsega, kar ni takšno, kot smo mi ali svet, ki ga poznamo. Dejansko nam umetnost širi obzorja. Z njo spoznavamo občutenja drugih ljudi ob istem dogodku, isti okoliščini. Njihova razmišljanja in občutenja odpirajo naša razmišljanja, jih postavljajo v druge perspektive. Nanje gledamo z drugega vidika, pogled nanje je drugačen. Tako, kot hoja po ulicah mesta. Dokler ne pridemo do vogala, ne vidimo, kaj se skriva na koncu ulice. Morda nič, a v glavnem širši svet, širše obzorje.
Prav tako je odnos do kulture, do umetnosti v tem smislu, pomemben za posameznika, saj skozi umetnost lahko izraža večkrat zelo konflikten svet notranjih nasprotij, stresnih situacij, prekipevanj čustev, oziroma vseh stanj človeškega čustvovanja in razmišljanja, ki rušijo notranje ravnovesje človeka. Pritisk se sprosti.
Kako zelo umirja v nekem določenem trenutku, če lahko sedemo za klavir in zaigramo zase, samo zase. Ali vzamemo v roke knjigo.
Ni pomembno kaj, pomembno je, da prenesemo na otroke številne prednosti in lepote, ki nam jo nudi sama umetnost. Najboljši način… z vzgledom.
Otrok, ki nikoli ni videl staršev brati knjigo, bo verjetno zelo težko vzpostavil pozitiven odnos do pisane besede. Otrok, kjer glasba ni bila vpeta v družinsko življenje ali je bila omejena samo z enim glasbenim izrazom, bo verjetno težko uresničil razumevanje vsebine glasbe kasneje v življenju.
KULTURNI? JA, A NAJPREJ V ODNOSIH Z DRUGIMI
Če smo ugotovili, da je pozitivno imeti odnos do kulture, je morda še bolj pozitivno biti kulturen v odnosu do ljudi. Kultura odnosov. Zelo težko si predstavljam svet, kjer bi bil odnos človeka do drugega človeka samo odraz volje enega med njima. Vedno. Prav tako si težko predstavljam človeka, ki ima odnos do kulture, a nima kulture v odnosu z drugimi ljudmi. Čeprav tudi to obstaja. A bi morala biti kultura v odnosu z drugimi ljudmi predpogoj, da se človeka oceni kot osebo, ki ima odnos do kulture.
Danes je ravno pomanjkanje kulture v odnosih ali odsotnost kulture v odnosih med ljudmi rak rana sodobne družbe.
Večno poudarjanje individualizma, nenehen »jaz«, je morda glavni vzrok tega. Kakorkoli gledamo nase, smo ljudje samo skozi druge ljudi. Če hočem uresničiti sebe kot človeško bitje, potrebujem druge ljudi, odnose z drugimi ljudmi. Drugače nisem nič več kot vsako drugo živo bitje. Če se torej uresničujem kot človek skozi odnose z drugimi ljudmi, ne morem v njih nastopati, kot da sem sama sebi namen, kot da nihče ni pomemben z izjemo mojega »jaz«. Kot v umetnosti. Ker je umetnost nekaj, kar je vezano na človeka kot takšnega, mora biti njeno izhodišče tudi »človečnost«.
Umetnost ni samo komunikacija samim s seboj, ampak komunikacija z drugimi ljudmi, odnos, ki ga vzpostavi umetnik preko izraza umetnosti z drugimi ljudmi.
Tudi odnosi zahtevajo v prvi vrsti »človečnost«. Zato lahko govorim o kulturi odnosov.
A kulture v odnosih ni, če smo vedno polni sami sebe, in skozi videnje svojega »velikega jaz« sploh ne opazimo ljudi okrog sebe.
Tisti osnovni odnos, minimum kulture, ki jo zahteva sobivanje z drugimi ljudmi. Potem smo pač nekulturni. Če ne znam pozdraviti človeka, ki mi pride nasproti, s prijaznim »dober dan«. Če ne znam podržati vrat starejšemu moškemu ali ženski, morda mamici z otroci. Če ne znam odstopiti sedež starejšemu. Če ne znam reči hvala. Če ne znam reči prosim. Če se ne znam postaviti v vrsto, kjer čaka že dalj časa skupina ljudi. Če ne vidim z vrečkami obložene sosede, ko hitim po stopnicah mimo nje. Če ne znam ustaviti pred prehodom za pešce. Če ne znam…
Ja, nekulturna… Le zakaj je danes to nekaj, kar postaja vedno bolj sprejemljivo?
sorodni članki:
Odnos do laži odraža raven spoštovanja sočloveka in nas samih
Razmišljanje povprečnega najstnika
Otrokom moramo postaviti meje
So otroci res »mali odrasli«?
Razlike med žensko in moškim
Povejte svoje mnenje