Bili smo dovzetni za vaše želje in oblikovali dodatno »Oglase«, preko katerih ste lahko poskusili srešo pri iskanju partnerja kar sami. Obiskovali smo radijske postaje in razpravljali o odnosih med moškimi in ženskami, o osamljenosti, o tem, kako zelo čudovito je, če imamo v življenju nekoga, ki nas ima rad.

Organizirali smo nekaj srečanj, kjer smo z vami preživeli nekaj lepih trenutkov v skupnem druženju. Tako je minilo prvo leto Agencije Adam in Eva. Prav gotovo leto iskanj, nekaj uspešnih zvez, ki so nastale v tem času, nekaj tistih, ki se niso obdržale in veliko srečanj moških in žensk, ki iščejo zase bližino, intimno srečo partnerske zveze, prijateljstvo ali ljubezen. Nekoga, komur bi pripadali.

Spoznali smo, da je čas za spremembe. Spremembe, ki bodo prinesle še boljše delo, še več priložnosti in še več našega časa za vas, ki ste ali bi radi postali naši člani. V svoj krog smo sprejeli ljudi z novimi idejami, z drugačnim pristopom, bolj aktivnim predvsem na področju srečanj in druženja vseh ljudi, ki imajo interes in željo za širitev svojega kroga znancev, prijateljev, sorodnih duš.

Zakaj? Zato, ker ste vi tako želeli. Saj razumemo. Če človek vedno hodi po istih poteh, koliko možnosti ima, da na njih sreča nekoga, neznanca, drugačnega, a morda ravno tistega, s katerim bi se tako čudovito ujel v svojih razmišljanjih, občutenjih, pogledih na svet, življenje in ljubezen?

Agencija Adam in Eva se vam torej predstavlja v novi podobi z novim vodstvom. Še vedno ostaja vse, naš princip dela, načela, usmeritve, kakor ste jih poznali do sedaj. Te so bistvo našega delovanja. Saj veste, osebni pristop in aktivno iskanje potencialnih partnerjev za vse naše člane in možnost vključitve ostalih v register potencialnih partnerjev.

A hkrati bomo razširili z organizacijo posebnih dogodkov možnost medsebojnega spoznavanja tako članov kot vseh ljudi, ki imajo željo in interes po druženju, spoznavanju novih ljudi in lastnih interesov ter zanimanj, odkrivanju zanimivosti in doživljanju življenja v vsej njegovi lepoti in polnosti.

Ker življenje je čudovito, kajne? Vabimo vas, da obiščete naš spletni portal Adam in Eva oziroma www.AdaminEva.com večkrat, najbolje kar vsak dan, ker bomo tukaj za vas objavljali tako dogodke, ki jih bomo organizirali mi, kot tudi dogodke, ki jih lahko obiščete sami.

Človek nikoli ne ve, kje lahko sreča svojega Adama ali Evo, kajne? Sledite torej našim programom in obvestilom.

Vse spremembe so zahtevale tudi spremembe v sami Agenciji Adam in Eva. Vodenje Agencije Adam in Eva je prevzela Oriana Girotto Cavazza, ki se vam prijazno predstavlja v članku Vodja agencije Adam in Eva – Oriana Girotto.

Prinaša nov veter, nove ideje v delo agencije in možnost, da vam bomo ponudili najboljše od najboljšega, najbolj zanimivo, atraktivno oziroma nekaj, kjer boste lahko svoje interese in zanimanja združili z interesi in zanimanji ostalih ljudi. Verjamemo, da se boste vsak dan znova vprašali: Kaj se danes dogaja na Adamu in Evi? Kaj pripravlja Oriana?

Dosedanja voditeljica agencije Marjeta Burja ostaja trden temelj agencije. Svoje delo bo usmerila tudi v vse ostale, morda manj opazne, a prav gotovo zelo pomembne aktivnosti, da lahko agencija deluje, kakor mora delovati. Prav tako jo boste še naprej srečevali tako na srečanjih agencije kot tudi pri posameznih individualnih pogovorih s člani, potencialnimi člani ali potencialnimi partnerji, ki so vključeni v regiister agencije.

Naš cilj je čim boljše delo agencije. Kaj je čim boljše delo agencije? Čimveč srečnih ljudi, ki so končno našli zase tisto »čisto posebno osebo«.

Je to vse? Prav gotovo ne. A za začetek naj bo dovolj.

Pokukajte čim večkrat sem. Prepričani smo, da boste našli marsikaj zanimivega zase. Predvsem pa tisto, kar iščete … Tisto čisto posebno osebo za vas.

Preprost večer doma se lahko spremeni v druženje, polno smeha in pripovedi…Lepota trenutkov skupnega kuhanja večerje, gledanja filmov…in tisto posebno nadaljevanje večera, ki hhhmmm… Saj vsi občutimo v srcu tisti topel občutek, po katerem tako hrepenimo. Preprosta doživetja, ki dajo smisel življenju.

Če govorim o takšnem partnerstvu, seveda govorim o pravem prijateljstvu, ki ga obogati še ljubezen in skrb za izbrano osebo. Govorim o vezi, ki temelji na spoštovanju in zaupanju, govorim o pravem partnerstvu, ki ga, roko na srce, ni tako lahko najti. A če veste, kaj bi radi, je seveda lažje.

Moj idealen partner mora na primer biti…razgledan, zabaven, kreativen, iskren, pogumen, strasten. Sedaj vem, kaj iščem. Vedno ni bilo tako. Pred časom, ko sem odkrito pogledala v preteklost, sem se zavedala, da sem nekajkrat ustvarila vezo zaradi ljubezni do…. ljubezni in ne do osebe, s katero sem bila.

Nisem vedela, kaj pravzaprav iščem, ker se nisem znala poslušati, in, predvsem, ker nisem prej poskušala napolniti tisto praznino v sebi. Potrebovala sem prijateljstvo, našla sem moškega.

Potrebovala sem samopotrditev, spet sem našla moškega. Seveda se je izkazalo, da ni šlo za prave osebe zame. Šele sedaj, ko sem zadovoljna sama s seboj, ni več praznine v meni, občutim notranji mir, ker vem, da sreča vedno čaka name. To izkušnjo, ta občutek, bi rada delila z vami.

 Kontakt: Pokličite nas na telefon 031 556 320. Lahko pa nam tudi pišete,  naslov naše elektronske pošte je info@adamineva.com.

Samo ime, samo Oriana Girotto Cavazza. Vse ostalo, kar sem vedno bila, kar sem naredila, kvalitetnega ali povprečnega, tveganega ali preprostega, dobrega ali slabega, ne šteje.

Zakaj? Ker se, hočeš ali nočeš, govori predvsem o treh stvareh. Tri stvari, ki vladajo svetu: denar, spolnost in ljubezen. Še danes časopisi pišejo o meni predvsem takrat, ko mi želijo prepisati kakšno novo ljubezensko zvezo. Le zakaj se ne bi še sama osredotočila prav na to?! Na ljubezen, namreč.

Kaj pomeni ljubiti?Katere občutke pričakujemo, kadar ljubimo in smo ljubljeni? Zase vem, da ni lepšega v življenju, kot deliti prijetne trenutke z nekom, ki ga imamo radi. Razgled z okna, umetnina, film v kinu, obisk neznanega mesta…v dvoje vse postane lepše, ker ljudje nismo ustvarjeni, da bi bili sami. Ni pomembno, kdo je ta oseba, ali življenjski spremljevalec ali dober prijatelj.

Pomembno je, da imamo takšno osebo v svojem življenju. A kje poiskati to osebo zase?

Odločila sem se za sodelovanje z agencijo Adam in Eva, ki jo že dobro poznate. Ustvarila je že veliko srečnih zvez in našim članom spremenila življenje. A sama menim, da je potrebno narediti korak naprej.

Zakaj? Večkrat se zgodi, da v iskanju sorodne duše v resnici iščemo sami sebe. A sebe in svoje cilje moramo poznati že pred iskanjem, da bo oseba, ki jo bomo našli, res prava oseba za nas. Samo tako bomo sami krojili svojo srečo.

Zato želim stopiti skupaj z vami naprej, narediti korak naprej pri iskanju čisto posebne osebe za vas. Želim vam pomagati najti to čisto posebno srečo …

Članstvo v agencijo Adam in Eva pomeni vstop v krog prijateljev, kjer boste vedno našli sproščen klepet, svetovanja, delavnice, potovanja s člani, zabavo, obisk kulturnih dogodkov, skratka vse, kar potrebujete, da bo vaše življenje polnejše in srce lažje …

Samo tako boste zares pripravljeni sprejeti nekoga, ki vas morda prav tu že čaka …

Vaša Oriana

Kontakt: Pokličite nas na telefon 031 556 320. Lahko pa nam tudi pišete,  naslov naše elektronske pošte je info@adamineva.com.

Adam: “Z leti je lepota pač nekje drugje.”

Eva: ” “

To je moja družina.

To je moj praded, ki je imel toliko otrok. Ponosen hribovski kmet. To je moja babica, ki je pekla za vnuke tudi petdeset palačink naenkrat, s čudovito borovničevo marmelado, samo da bi se jih »enkrat najedli«. Seveda se nismo. Nikoli. A še danes imam v spominu njen rdeči obraz, ko se je sklanjala nad štedilnikom na drva v majhni, skromni kuhinji, v katero je skozi odprto okno sijalo toplo poletno sonce. Kakor strani albuma, ki jih veter obrača naprej, tako se v mojem spominu prikazujejo vse te slike velike noči, ljudi, ki jih imam rada. Slike mojega otroštva, slike otroštva mojega otroka…

SPOMIN NA MOJE OTROŠTVO

Velika noč mojega otroštva. Spomin na moje otroštvo.

Navsezgodaj zjutraj, v soboto, smo odšli k moji “omi”. Velika noč mojega otroštva se začne s potjo po Dravski dolini, ki je preprosto lepa. Reka, ki se počasi vije po dolini, obdana z hribi, ki so se v času velikonočnih praznikov kopali v soncu in nežno zeleni barvi listov dreves. Povsod cvetje, povsod brsteča pomlad. Po navadi sem vso vožnjo strmela skozi okno avtomobila, poslušala glasbo, uživala v čudoviti lepoti doline in sanjarila. Kot otrok sem razmišljala o dnevih, ki sta pred mano; kasneje sem bila v mislih vedno nekje v sanjah o potovanjih, o glasbi, o vsem, kar sem si želela, a je bilo največkrat nedosegljivo.

Veliki petek, post, bi morda pustil luknjo v želodcu, a kaj, ko se ga ponavadi nismo držali tako, kot bi se ga morali.

Oma je bila najbolj veren družinski član, zato smo spoštovali njen odnos do posta. Vsaj trudili smo se. Samo pokimali smo, ko nas je takoj po pozdravu vprašala, če smo bili »pridni«.

Pridni je seveda pomenilo, da nismo v petek jedli nič, kar ne bi smeli. Sobotni zajtrk je bil skromen, a obilen. Koruzni žganci, zabeljeni z ocvirki in sladka bela kava. Najboljši zajtrk, kar si jih lahko človek predstavlja. Še danes sanjam o teh zajtrkih, ko je bila za veliko mizo zbrana vsa družina in si povsod slišal zvok žlic po »plehnatih« krožnikih. Krožnike je zamenjal star časopis, posodice za barvo in svinjska mast, s katero smo namazali rdeče obarvane pirhe.

Oma je medtem pripovedovala o Jezusu Kristusu, njegovem križanju na veliki petek in čudežnem vstajenju od mrtvih v nedeljo. Vmes je pripravljala hrano za blagoslov. Rdeče obarvana jajčka, šunka, hren, potica, doma pečen kruh in kakšna suha klobasa so našle svoj prostor v veliki pleteni košari. Šunka in klobasa telo Jezusa Kristusa, hren žeblji v kroni, potica trnjeva krona in rdeči pirki kaplje krvi. Ko je bilo vse lepo zloženo v košari, jo je prekrila z belim čipkastim prtom. Naša mala procesija z omo na čelu je odšla k žegnanju. Fantje so vmes nosili košaro. Enkrat eden in potem drugi. Kar nekaj časa je bilo potrebno hoditi. Spomnim se množice pletenih košar, prekritih z vsemi mogočimi prti, iz katerih so gledali delčki njihove »bogate« vsebine. Tu in tam sem na glas rekla »amen«, saj moliti nisem znala. Čeprav je bila oma verna, nikoli ni vpraševala nikogar, zakaj ne hodi v cerkev. Moja družina mi je dala nekaj najbolj dragocenega. Ni pomembno, kakšni smo, pomembno je, da spoštujemo drugačnost in posebnost drug drugega.

PISANKA MOJEGA OTROŠTVA

V nedeljo zjutraj se je zbrala vsa družina, tete in strici, sestrične in bratranci. Kako zelo rada sem imela ta naša srečanja in kako zelo pogrešam včasih tisto govorjenje drug preko drugega, naše otroške igre in poslušanje odraslih, ko so pili kavo in debatirali o tisoč in eni stvari. Otroci smo najprej dobili “pisanko”.

Lepo pobarvano jajce, ki smo ga nekateri med nami v soboto barvali. Kasneje je bila nalepljena na njem tudi sličica. Zraven še oranža in čokolada. Vedno je bilo tako. Oma je vsakega vnuka objela, mu “stisnila” kup lupčkov (pri tem je kar neprijetno pikala z “brki”, ki jih je imela v starih letih) in mu nato dala “pisanko”. Ćez nekaj let, ko smo bili že večji, je od svoje res skromne penzije namenila še vsakemu kakšen dinar. Nikoli ni potrebovala ničesar, mi pa smo imeli vedno toliko želja. “Za sladoled” je ponavadi rekla.

Nedeljski zajtrk je bil dosti, dosti več kot samo zajtrk. Moški so ponavadi naribali hren (ne vem, a pri nas je to bilo vedno bolj moško delo); ženske so pogrnile mizo in postavile nanjo vse dobrote, ki so bile dan predtem pri žegnju. Vsa ogromna družina se je zbrala za mizami, ki so jih moški postavili v dosti, dosti premajhni kuhinji. Nikoli ne jem šunke in hrena in jajc drugače. A za veliko noč vedno.

Samo to je pravi zajtrk za veliko noč.

In doma pečen kruh. In potem potica. Orehova, z rozinami. Vsako leto je bilo več file, več orehov. In takšna mi je bila še posebej všeč. Tudi potico jem v glavnem samo za veliko noč ali za božič. A brez potice zame ni velike noči. Tako je minila nedelja. V skupnem pripravljanju kosila, otroških igrah, smehu, pripovedih, tu in tam zlomljenem porcelanastem krožniku, ki je »našel« svojo pot na mizo samo za praznike v tistih časih.

PISANKA OTROŠTVA MOJEGA OTROKA

Čas je prinesel nove vloge v moje življenje.

Sedaj sem bila sama mama, sedaj je bil otrok, ki je tako poln pričakovanja čakal na »zajčka«, moj otrok. Morda so se določene stvari spremenile, saj se je tudi čas spremenil, a družina je ostala in je še vedno tukaj.

Jajčka sva barvala z mojim otrokom.

Rdečo barvo so zamenjali čebulni olupki, sok rdeče pese, kopriva in peteršilj. Barve niso bile več tako intenzivne, a sva vsako leto »odkrila« nov način, da so bila jajčka preprosto čudovita. Prave male umetnosti.

Včasih sva jih skuhala in potem risala z voščenkami nanje različne like. Včasih sva jih zavezala v nogavico, tako da so se obdržali na lupini jajca listi detelje, regrata in drugih cvetlic, ki sva jih našla na spomladanskem travniku. Včasih sva jih previdno prepletla s trakovi različnih debelin in jih nato obarvala v dveh barvah, da so bila jajca progasta. Iz kartonov kupljenih jajc sva naredila kokošjo družino in vanjo položila obarvana jajca.

Koliko lepih spominov na mojega otroka, njegovo otroško veselje, ko so obravani pirhi stali sredi mize v soboto zvečer.

Še večji ponos, ko je naslednji dan vsakemu članu družine poklonil svoj »pirh«.

Druženje različnih tradicij družin je prineslo spremembe v praznovanju. Pisanka sama se je spremenila.

Pisanka mojega otroka je bila še vedno pisanka, a hkrati tako drugačna. Ni bila več samo oranža in čokolada. Sedaj so bili čokoladni zajčki, bonboni v obliki jajčk, veliki čokoladni pirhi, slikanica, majhna igračka… Že zgodaj zjutraj je mož »lomastil« po vrtu, da je skril med grmovje, spomladansko cvetje in lončnice vse, kar je prinesel zajček. Kakšno oblačenje, kakšno umivanje. Samo pulover in škornje na bose noge in skozi vrata na vrt. Nazaj je prihajal ves rdeč, s toliko veselja v očeh, in vedno z istimi besedami: Mami, ati, glejta, kaj vse mi je prinesel zajček. Velikokrat sva ga poslala nazaj z besedami »a si res vse pogledal? Pri… pod…«, saj sva vedela, da sva nastavila več, kot nama je prinesel pokazat.

Čar je bil v iskanju, v tistem otroškem pričakovanju.

Zato nikoli nisva kupila velike čokolade, ampak majhne čokoladice, razdelila bonbone v majhne vrečke z rdečo pentljo. Ja, tudi midva sva se igrala v soboto zvečer, ko je otrok že sladko spal v svoji postelji, midva pa sva se pogovarjala za mizo in delala majhne paketke presenečenja.

Pot se je spremenila, babica je zamenjala »omo«, majhno dekletce je zamenjal majhen fantič, a nedeljski zajtrki, žegenj in ribanje hrena, potica in smeh, kava in pogovori so ostali. Predvsem je še vedno otroška razigranost, druženje, besede zahvale, ko si izmenjamo pirhe vseh mogočih barv in vzorcev.

Predvsem je še vedno družina.

Nisem verna, ne hodim v cerkev. A zame je velika noč praznik. Lep, družinski praznik. Poln tradicije, topline druženja, smeha in iger. Še nekaj se spomnim. Ko sem bila še čisto majhna deklica, sem “pisanko”, ki sem jo dobila za veliko noč, hranila toliko časa, da je ponavadi pomaranča zgnila in se jajce pokvarilo. Čokolado mi je večkrat pojedla sestra.A nekako mi je “pisanka”, ki je nisem hotela pojesti, predstavljala mojo veliko noč, naše druženje.Res sem bila čudna deklica.

Kadar boste razmišljali o nesmiselnosti drobnih stvari, stvari, ki dajejo barvo praznikom, kot jo daje veliki noči barvanje pirhov, se spomnite sebe, sebe kot otroka.

Zahodni svet se je omejil na klitoris ali ščegetavček.

Logično. V ženski je iskal tisto »moško« in našel.

Od takrat dalje, ko je ženski spolni užitek »dovoljen« ali celo zelo iskan »artikel«, se na vse načine išče poti do njegove določenosti, izraznosti.

Pokazati ženski užitek!

Z razliko od moških, kjer je užitek tako zelo viden, je pri ženskah velikokrat obratno.

Na določen način je ta »preobremenjenost« z iskanjem ženskega užitka razumljiva.

Z moškega vidika pomeni to konec ženskega pretvarjanja in njihovo samopotrditev dobrega ljubimca. Moški danes želijo biti dobri ljubimci, kot želijo imeti dober avto. A tako izražene želje največkrat ne vodijo do rezultata ali bolje cilja. Dobrega ljubimca.

A tudi ženski vidik je zelo prisoten. Končati v nedogled potekajoč samoočitek »kaj je narobe z mano«, če gre za spolnost brez orgazma. Zopet in ponovno. Želja včasih ubija ali onemogoča doseganje cilja. Pa se vrnimo k »naši« točki G.

TOČKA, KI NI TOČKA

Krivico delamo točki G že s samim imenom. Sama ocenjujem, da že izbira imena pove, kakšen je naš pristop do konkretne stvari.

A si lahko izmisliš kaj bolj dolgočasnega za tako vročo zadevco, kot je poimenovanje po prvi črki osebe, ki je nanjo nakazala?

Seveda v zahodnem »zaostalem« svetu! Zaostalem glede spolnosti, da se razumemo. Nemški ginekolog Ernst Grafenberg, po katerem se imenuje, je moral vso zadevo opisati izključno iz suhoparnega, strokovnega vidika tistega leta 1950.

Koliko več domišljije je na vzhodu!

Vsekakor ni bil prvi v našem kulturnem okolju, saj jo je natančno opisal nizozemski anatom Reigner De Graff »že« v 17.stoletju. A ker anatomija ne prinaša ravno »romantičnega« pogleda na nobeno stvar, razumem, da je bilo poimenovanje takrat brezpredmetno. Vsaj zanj.

Naslednja »krivica« je, da ne gre za točko, ampak področje, veliko največ kot kovanec. Nahaja se na sprednji steni nožnice, približno 5cm v globino od vhoda v nožnico. Predel je izredno občutljiv za stimulacijo in ob njej nabrekne. Gre za podobno tkivo (erektivno kavernozno tkivo) kot pri penisu.

Točka G ob ustrezni stimulaciji povzroči orgazem in ob njem tudi ejakulacijo.

Ejakulacija? Groza! Sedaj bi ženske rade vzele moškim še »njihovo« ejakulacijo?! Predvsem zadnjih trideset let se znanstveniki množično ukvarjajo s samo točko G in žensko ejakulacijo. Njihovo izsledki so včasih precej nasprotni ali še vedno puščajo precej dvoma. Izvor točke G bi naj bil podoben kot pri moški prostati. Vsekakor je še vedno več »neodkritega« kot »odkritega«.

Vse skupaj je pripeljalo v »salamonsko« rešitev. Sedaj točka G obstaja, a ne pri vseh ženskah. Kolikšen delež? Kdo bi vedel?! Nekako se vrtimo v krogu!

A ker življenje človeka ni stalnica brez konca, svetujem, da se same odločite, ali boste odšle na pot raziskovanja in iskanja vaše točke G.

No, morda ste jo že našle! Prijetno uživajte dalje in se ne mučite z našo nadaljevanko o točki G.

Ostale ste vabljene. Razen, če izrazito nasprotujete užitkom. Posebej užitkom pri spolnosti.

Seveda je partner najboljši sopotnik na tem potovanju! Kot vedno, kajne drage ženske?! Če je seveda »pravi«. A to veste same!

Bistveno je, da za užitek ni potrebno vedeti, iz kakšnega tkiva je točka G, kakšnega izvora, ali je orgazem enak kot orgazem klitorisa ali vagine, ali je vaginalni orgazem pravzaprav orgazem točke G, ali gre res za ejakulacijo ali nekaj drugega…

Za užitek nič od tega ni pomembno! Samo, da jo najdemo, to preklemansko točko G! Ko jo enkrat najdem, mi je pa res vseeno, kakšne litanije bodo strokovnjaki še pisali o tej »vroči« temi. Jaz bom odkrivala vso lepoto trenutkov, ki mi jih daje moje telo, svoj užitek!

S ČIM IN KAKO PA NAJ IŠČEM?!

Nekaj, kar je majhno, še dodatno skrito in še dodatno drugačno (bolje neopazno) brez ogromne količine stimulacije, lahko predstavlja problem. Zato je pametno, da se vseeno nekoliko poučimo o vsem skupaj, preden gremo na »težko« pot odkrivanja. V tolažbo naj vam bo, da težje najdemo šivanko v kopici sena. Torej imamo »lahko« delo! Seveda zahod ne bi bil zahod, če ne bi pripravili “instant” variante! Poglejte si video.

Kako poiskati točko G (kliknite tukaj)

Lažje odkrijemo točko G s pomočjo partnerja, kar ne pomeni, da je same ne moremo odkriti.

A tudi pri partnerju moramo upoštevati predvsem dvoje: točka G je lažje dosegljiva s prstom. Izjeme so morda nekoliko navzgor ukrivljeni penisi, a potem mora biti partner res mojster. No, saj ne rečem, da ni! Vseeno so boljši prsti. Posebej, če iščemo nekaj, kar ne vemo točno, kje je! Potrebujemo čas.

Stimulacija mora trajati kar nekaj časa (najmanj četrt ure, dragi moji). A pred njo so še dolge priprave! Ženska naj uživa, moški naj uživa v njenem užitku. Sproščenost, prsti, nekaj vaginalnega gela (najbolje na vodni osnovi), nekaj olja za masažo. Samo vajin čas, vajin trenutek. Še nekaj: ne pričakujte izbruhov vulkana. Bodita otroka, ki spoznavata telo drug drugega. A tokrat oba žensko telo. To je vse!

Moški naj začne z masažo, katere namen je sprostiti žensko telo.

Masaža prvotno ne vključuje masaže intimnih predelov, ampak ostalih delov telesa. Ob prijetni glasbi, med ustrezno nameščenimi blazinami, ki obema nudijo udoben položaj, naj ženska sprejema dotike moških dlani in prstov. Ti naj ne bodo grobi in močni, ampak nežni. Ženska naj zapre oči in se popolnoma prepusti partnerjevemu razvajanju. Ah, drage moje, a ni fantastično, če vas moški, ki ga ljubite, tako razvaja!? Po desetih, petnajstih minutah naj moški sede med ženske noge in položi njena kolena preko svojih nog, ki so lahko skrčene ali zravnane. Obema mora biti udobno. Tako moškemu kot ženski.

Sedaj se lahko počasi osredotoči na njen intimen del, na spolovila partnerke. Pri tem ne sme pozabiti, da je ne želi vzburiti, ampak sprostiti. Gre za občutek sproščenosti in ne vzburjenosti v spolovilih ženske. Samo na takšen način se bo ženska počasi »odprla«.

ŽENSKA POTREBUJE ČAS, DA SE »ODPRE«

Ta del predstavlja masaža intimnih delov ali spolovila ženske, ki naj traja pol ure.

Pri tem je pomembno, da moški ne zanemari nobenega dela ženskih spolovil in upošteva odzive ženske. Začne pri Venerinem gričku tako, da konice prstov položi nanj in navpično pritiska navzgor proti predelu trebuhu. Najbolje, da s prsti sledi dihanju, dvigovanju in spuščanju, njenega trebuha.

Po približno petih minutah nadaljuje s stegensko masažo. Na desni strani med stegensko in zadnjično mišico postopoma s palcem in blazinicami dveh, treh prstov počasi pritiska točko za točko, izmenjujoč pritisk, dokler je ta prijeten za žensko. Pri največjem pritisku se nekoliko zadrži in nato nadaljuje. Nato ponovi masažo še na levi strani.

Sledi masaža presredka, mišic med nožnico in anusom oziroma zadnjično odprtino, ki so ponavadi zelo napete.

Masažo lahko izvaja s palcem ali obema palcema, s hrbtnim delom dveh ali treh pokrčenih prstov ali celotno pestjo. Masaža mora biti prijetna, a vseeno dovolj odločna. S popuščanjem napetosti se bodo mišice vedno bolj vdajale ob pritisku nanje.

Masaža se nato počasi preusmeri na samo spolovilo.

Najbolje, da uporabimo nekoliko olja, ki ga razmažemo po velikih sramnih ustnicah. Osredotočimo se na zunanjo stran spolovila, velikih sramnih ustnic, in se izogibamo klitorisu. Ustnice nežno primemo med prste, masiramo, vlečemo, drgnemo, stiskamo. Moški ne sme pozabit, da njegov cilj ni vzburiti partnerko, ampak sprostiti. Enako, samo nekoliko bolj nežno, nadaljuje moški z masažo notranjih sramnih ustnic.

Bistveno je, da se ženska prepusti samo trenutnim občutkom. Naj se ne ukvarja s tem, kaj bi morala občutiti, naj ne bo razočarana, če misli, da bi morala občutiti več, a tega ne občuti.

Prav tako se moški ne sme obremenjevati z vzburjenjem ženske. Ženska bi s masažo morala biti dovolj sproščena in pripravljena, da počasi moški vstopi vanjo.

Ne, zmotila sem se. Ženska se odpre in moškega sama sprejme vase!

A o tem v drugem delu “nadaljevanke” o točki G!

Do takrat še en “strokoven instant produkt” na naslednjem videu. Na žalost je v angleščini!

Click here to view the embedded video.

Kako ne bi razganjalo tudi nas?

Bliža se poletje, čas dopustov… Naj grem sam/sama na morje?! Ni govora.

Torej se malo bolj intenzivno vržemo na »trg«. Morda povemo vsem prijateljem, da smo »prosti« in iščemo nekoga, novo vezo. Morda poskusimo oglase, posredovalnice, gremo na internet. Morda se vključimo v deset različnih aktivnosti in klubov.

Seveda je cilj predvsem: Najti nekoga! Pod nujno!!!

In potem pride do trenutka, ko se zadeva »odpre« in tukaj je prvo srečanje. ZMENEK!!! Groza! Ja, saj smo vendar želeli nekoga!

Kako pa naj začnemo, če ne s staromodnim zmenkom!?

Mladi morda nimajo teh problemov. Starejši? Tisti, ki ste po nekem naklučju spet na »trgu«… Najbolje, da berete dalje…

VSA ZAPLETENOST ZMENKOV

Zmenki?! Kdo sploh potrebuje zmenke?!

Predvsem moški in ženska, ki bi se rada spoznala. O teh zmenkih je namreč govor. Gre za tista prva srečanja moškega in ženske, ki so namenjena spoznavanju drug drugega. Namen je vzpostavitev partnerskega odnosa, kar seveda ni (samo) poroka in družina. Partnerski odnosi imajo različno vsebino. Bistveno je, da sta glede te vsebine usklajena moški in ženska. V vsakem partnerskem odnosu torej obstaja določen interes. Lahko samo seks, lahko trajno razmerje, družina… Preko zmenkov lahko moški in ženska ugotovita, ali imata enaka oziroma podobna pričakovanja glede njunega odnosa.

Zmenek bi naj torej vodil v odnos med njima.

Kot uvertura v glasbi. Pomemben je predvsem v smislu nadaljevanja. Če je »neuspešen«, morda ne bo prišlo do veze, ki bi lahko bila »dobra« veza. Enostavno ne bomo dali sebi in človeku ob nas dovolj možnosti ali časa, da se spoznava.

Zmenek je spoznavanje. Ne samo spoznavanje interesov, ampak drug drugega. To je zelo bistveno. Najti pravo razmerje med lahkotnostjo in vsebino pogovora je umetnost. Gre za pogovor, ki mora imeti neko globino, vsebino in ne sme biti samo »prazno govorjenje«.

A hkrati mora biti sproščen, čisto lahek vsakdanji pogovor. Smeh je zelo zaželjen za sproščeno vzdušje, a ne v smislu stresanja šal eno za drugo. Vmes moramo »začutiti« človeka, s katerim smo na zmenku. Če se pogovarjamo samo o nepomembnih zadevah, »kar tako«, tega ne moremo začutiti.

Bistveno je torej, da se pogovarjamo. Zabava (še ) ni v prvem »planu«.

Predvsem ne smemo imeti do zmenka odnos, kot da je od tega odvisno naše življenje in v tem smislu pretiravati v nobenem pogledu. Ne smemo gledati na vse skupaj kot na “nalogo”, nekaj, kar moramo narediti. Potem bo zmenek prav gotovo »katastrofa«.

Ostanimo odprti za spoznavanje človeka, a ne dajajmo vtisa, kakor da smo na »ekspidiciji«. Dajmo si priložnost in čas. Saj ne gre za nakup nove obleke. Gre za spoznavanje človeka.

Spoznavamo se počasi, lahkotno, sproščeno in odkrito. Ne dajmo ga takoj v neki »predalček«. Bi si sami želeli biti po dveh, treh urah razvrščeni v predal? Tako damo novemu odnosu več možnosti za uspeh. Prav tako ni dobro, da gremo na zmenek, kakor da nam je popolnoma vseeno. S tem ne kažemo ravno odnosa do človeka, s katerim smo zmenjeni. Lahko bi rekli »prava mera«.

Kaj je prava mera, boste vprašali? Izhajajmo iz sebe.

Ne poskušajmo biti, kar nismo, in ne delajmo stvari, ki jih ponavadi ne delamo. Bodimo, kar smo, iskreni in odkriti.

SE MORAMO PRIPRAVITI NA ZMENEK?

Seveda je dobro, da se pripravimo. Sploh, če smo že nekaj časa iz »obtoka«. Ne, ne govorim o obleki. To je verjetno jasno vsem. Če nikoli ne nosimo obleke in kravate, zakaj bi si jo nadeli na zmenek? Dajemo popolnoma drugačno sliko nas samih. Predvsem je dobro, da pred zmenki razčistimo zadeve sami s sabo. Seveda le v primeru, če je zmenek uvertura v vzpostavitev partnerskega odnosa. Če lovimo enodnevno (ali nočno) seksualno izkušnjo, je to popolnoma odveč. Še enkrat pri sebi razčistimo, preden se vržemo v vodo ali v zmenke:
• ali vemo, kdo smo, kaj nam je pomembno, koliko smo pripravljeni vložiti v odnos, kaj od njega pričakujemo
• ali smo realni v svojih pričakovanjih; tako glede potencialnega odnosa, kot do osebe
• ali smo v celoti razčistili s preteklostjo

Ni pošteno ne do nas in ne do druge osebe, če nimamo razčiščenih pojmov glede tega.

Zelo pomembno je, da si že pred samim zmenkom določimo »meje« obnašanja.

Zakaj? Tako sami sebe zavarujemo pred prehitrim »razočaranjem« in izgubo morda potencialno zelo dobre veze, preden se je sploh začela.

Gre predvsem za zmenke, ki so posledica iskanja preko interneta, znancev, ko se z osebo ne poznamo na neki, drugačen način, ki potem vodi v partnerksi odnos. V slednjih primerih zmenkov dejansko ni, saj nekaj drugega preraste v odnos.

S samimi zmenki naj bi postavili dobre temelje nadaljnega razvoja odnosa.

Upoštevajmo naslednje:

• Pozabimo na takojšnjo privlačnost: fizična, takojšnja privlačnost ni merilo, da bo odnos uspel. Če se osredotočimo na to in že v začetku pokažemo naše »razočaranje«, posebej, če gre za »slepi zmenek«, lahko izpustimo iz rok »pravega človeka«. Na ta način že v začetku »blokiramo« razvoj prijetnega razgovora in ugodnega razvoja dogodkov.
• Kontakt z očmi: zelo pomemben je, da se gledamo v oči; oči so ogledalo »duše«
• Odkritost in zaupanje: ne delajmo iz sebe nekaj, kar nismo; ne prikazujmo slike samega sebe, ki je še sami ne bi spoznali. Če ne naredimo vtis s sabo, takšnim kot smo, potem to ni prava oseba za nas.
• Radovednost je pozitivna, a ne delajmo »inkvizicije«: pustimo, da se nam človek odpre toliko, kolikor je pripravljen; izhajajmo iz sebe in svojih predpostavk, kaj bi želeli in kaj ne; prepustimo se
• Seks “NE”: odpade vsakršni odnos, ki presega pogovor; lahko samo prijateljski poljub na koncu, stisk roke, vse ostalo pokvari zadevo in zakomplicira odnos prej, preden se je sploh začel

Vsekakor je težje, če že nekaj časa nismo bili na zmenkih. Prav tako je težje spoznavati nove ljudi, če smo starejši. A tako je in to velja za vse. Zelo dobra iztočnica našega razmišljanja!

Vsi smo torej bolj ali manj na istem.

Če po dvajsetih ali več letih pridemo spet »na teren«, če se lahko tako izrazim, se počutimo kot na tujem planetu. Vse se je spremenilo. Mi, ljudje okrog nas, navade, zmenki.

Predvsem ne poslušajmo »pametnih« nasvetov »izkušenih«!

Velikokrat nam naši prijatelji v silni želji, da bi nam uspelo, dajejo dokaj »slabe« nasvete. Izhajajo seveda iz sebe in svojih izkušenj. Torej v celoti napačno izhodišče. Ne gre toliko za dvom v to, ali so njihove izkušnje sploh takšne, ali so jih malo »prikrojili«. Bolj gre za to, da ni nujno, da poznajo naše intimne želje in nas ter naš pogled in pričakovanja glede odnosa, da bi lahko zadeli v »črno«.

Bodimo, kar smo!

Verjetno je »nasprotna« stran ravno tako zmedena, kot mi. Obstaja zelo velika možnost, da je temu tako. Iskreno priznati z merico humorja »zarjevelost« je zelo dober začetek«! Sprosti ozračje in tako lahko vzpostavimo kar prvo temo pogovora.

MOŠKI IN ŽENSKI »FELERI« NA ZMENKIH

Obstaja nekaj »klasičnih« napak na zmenkih, ki se seveda razlikujejo glede na spol.

Moške napake so ponavadi:

• Pogovor o delu: moškim je delo izredno pomembno, zato jih velikokrat »zanese« in govorijo samo o delu. S tem odražajo preveliko osredotočenost, pomen samega dela za njih. Vsaka ženska bo se vprašala, ali ni ravno delo tisto, ki je krivo, da je moški sam. Odgovoren odnos do dela ja, pretiravanje in deloholiki ne. Kdaj bo čas zanjo? Pogovori o delu (monologi) so zelo »dolgočasni«. Bi bili radi zanimivi? Potem ne odkrivajte samo ene plati vaše osebnosti in življenja.

• Pogovor o »bivših«: več kot očitno še niste razčistili s preteklostjo. Ste? Potem se ženska lahko vpraša, kdaj bo ona tema takšnega razgovora z naslednjo »kandidatko«. Preteklost je preteklost. Dobro, da se enkrat o njej pogovorita. Na zmenku, ko se šele spoznavata, ni primerno. Seveda, če slučajno načneta temo, ne morete »odsekati« (kaj ni v redu?Njeno vprašanje). Ne idite v prevelike podrobnosti.

• Moški mora biti »gentleman«: enakopravnost »gor ali dol«, ženska mora imeti občutek, da z njo ravnate kot z žensko. Mora se počutiti ženska zraven vas. Če boste z njo ravnali kot »gentlemen«, bo dobila občutek, da veste, kaj se spodobi, kakšno vedenje je primerno za moškega v odnosu do ženske. Če boste »nekulturni« ali se boste obnašali, kot da ste s prijateljem, jo lahko to zelo moti. Gre za tiste malenkosti, kot je pomoč pri oblačenju, nalivanje vina, pridržanje vrat, plačilo računa (ja, moški, račun prvič plačajte kar sami; potem se lahko dogovorita drugače, če bosta tako čutila), ipd.. Nič velikega.

• Hvaljenje s tem, kar imamo: če pretiravamo, potem nehote postavljamo svojo ceno in »pravo« vrednost skozi stvari, ki jih posedujemo, in ne skozi sebe. Želimo očarati žensko s tem, kar imamo, ali s sabo, z našo osebnostjo? Če bo ženska »padla« na to, kar imamo, bo slejkoprej našla nekoga, ki ima še več. Stresno življenje, kajne?

Ženske napake:

• Preveč kompliciramo: za moške zelo utrujajoče, saj so enostavna bitja. Ne komplicirajmo z obleko, ne s tem, kam gremo, ne z načinom, kako jemo in kakšna je hrana, z ničemer. Prepustimo se in uživajmo.
• Ne upamo pokazati, da se z nečim ne strinjamo: slejkoprej bomo morale pokazati, da imamo o nečem drugačno mnenje. Imamo pravico do svojega mnenja in pravico, da ga izrazimo. Če bo nekdo zaradi tega izgubil zanimanje za nas, naj! Naj moški misli, da sploh nimamo svojega mnenja, ne znamo misliti s svojo glavo? Verjetno ne!
• Igramo vlogo neodvisnih žensk ali pretiravamo: morda smo res neodvisne, živimo same, itd., a sedaj smo na zmenku, torej imamo interes za vstop moškega v naše življenje. Pokažimo mu, da ga potrebujemo. Saj nismo na feminističnem pohodu. Bodimo odločne, samostojne, a bodimo ženske in ženstvene.
• Takoj se zaljubimo: zavore ženske, zavore! Včasih si tako zelo želimo »biti v vezi«, da ne vidimo več realno. Ni odnos tisto, kar bi rade, ampak dober odnos! Poslušajmo notranji glas, ne »padimo« takoj na pozornosti, če nam jih nekdo že nekaj časa ni izkazoval. Če nekdo želi narediti vtis na nas, potem se bo seveda potrudil. Nas je kaj motilo? Ne ignorirajmo tega in ne sklepajmo kompromisov. Če nam ni všeč, kako oseba govori o drugih ljudeh, nas bo čez nekaj časa to še bolj motilo. Verjemite!

Tudi po zmenkih naj obvelja kultura odnosa do ljudi nasplošno. Kaj je pošteno?

Moški, ne rečite, da boste poklicali, če že veste, da ne boste. Čeprav ste kasneje ugotovili, da ne želite več z določeno osebo na ponoven zmenek, jo pokličite in ji to povejte. Ni slabšega kot čakati na nekoga, da pokliče. Imejte »jajca« in bodite človek in »ded«! In ženske? Če vas ne pokliče, ne kličite vi njega. Ne moledujte, ne vprašujte, kaj je narobe, zakaj ni več poklical, ipd.. Če bo imel interes, bo poklical. Še nekaj, za moške je čas zelo nedefinirana zadeva. Če vam moški ni bil všeč, mu prav tako povejte. Ne dajajte mu upanja in samo zaradi družbe (ali drugih zadev) podaljšujte nečesa, kar ne želite. Fair play! Nič drugega!

OBSTAJA USPEŠEN ZMENEK?

Vsak zmenek je »uspešen«! Zakaj tega ne vidimo?

Ker se naša pričakovanja niso uresničila!

Ne gre torej za uspeh in neuspeh, ampak pričakovanja. So bila realizirana ali ne? Če niso bila, so sploh bila realna? Kaj je uspeh? Kaj je neuspeh? Eden izmed zelo zgrešenih pogledov je pogled na neuspeh, ki postaja pogosto nekakšna lastnost človeka. Človek, ki doživlja neuspehe, dobi etiketo »izgube«, »luzerja«, kot danes radi rečemo. A uspeha ni brez neuspeha. To sta dve strani iste stvari. Človek sam sebe oceni kot »izgubo« ali doživlja neuspele poskuse odnosov z nasprotnim spolom kot neuspehe. Pri tem gre največkrat za nerealna pričakovanja ali neustrezno poznavanje samega sebe.

Tudi pri zmenkih lahko gre samo za predstave, kakšen bi naj bil moški, ali ženska, kako bi naj vse potekalo, ipd.. Ne damo si dovolj možnosti, da se zares spoznamo.

Gre za novo osebo, nov odnos. Naj bo nova priložnost… Ne sprejemajmo mnenj o zmenkih. Če se ponovno srečamo in zakaj se ne bi, nadaljujmo v iskrenem spoznavanju drug drugega.

To je največ, kar lahko dobimo od zmenka.

Torej ni bistvena »uspešnost« zmenka.

Čeprav smo ugotovili, da se z osebo nikakor ne ujemamo, in res nočemo druge možnosti, potem smo vseeno naredili korak naprej. Imamo izkušnjo in vemo, da nekdo pač ni za nas.

In morda smo spoznali še kakšen skriti »delček« naše osebnosti…

Prav tako velja, da se velikokrat stvari, ki so v začetku izgledale v celoti »črno«, obrnejo bolj na svetlo. Vsaj sive so. Ja, že moja babica je imela pameten rek za to: Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha.

A zakaj toliko o spremembah? Predvsem zato, da sami pri sebi premislite, kako je z vami. Ste naklonjeni spremembam, ali že vsak sum, da bi se lahko kaj v vašem življenju spremenilo, povzroči v vas strah in grozo?

Čeprav niste za spremembe, jih morate narediti vsaj na enem področju. Na področju svojega zdravja. Seveda, če ugotavljate, da je vaš življenjski stil takšen, da vzpodbujate potencialni razvoj vseh dejavnikov, ki bi lahko ogrozili vaše zdravje ali celo vaše življenje.

Z zdravjem je namreč tako: dokler smo zdravi, se z njim ne ukvarjamo in ga niti ne cenimo. Kakor, da je zdravje samoumevni del našega življenja.

Daleč od tega. Takrat, ko zbolimo sami ali nekdo iz naše družine, se največkrat zavemo, kako zelo krhko je pravzaprav naše zdravje. Seveda mladost marsikaj »popravi«, ker je mladost. A ne bomo večno mladi. Tisto, kar smo se naučili, kar so naše navade že od otroštva, bomo zelo težko spremenili.

Zato se naše zdravje začne pri našem odnosu do zdravja.

SAJ BI VENDAR VSI BILI RADI ZDRAVI!

Ja, verjetno boste oporekali na ta način. Kakšen odnos do zdravja?! Saj si vendar vsak človek želi, da bi bil zdrav! In seveda vsi ljudje, ki jih ima rad!

Ja, se strinjam z vami. Nihče ne želi biti bolan, ker to pomeni bolečine, omejitve v načinu življenja, ki smo ga navajeni, nevarnost za naše življenje in seveda frustracijo in prilagoditve za vse ljudi, ki so v življenju nekoga, ki ni zdrav.

A hkrati je bolezen nekaj najbolj normalnega.

Ne obstaja namreč absolutno zdravje. Obstaja samo določeno ravnotežje telesa in duha, ki oblikuje navzven osebo kot zdravega človeka.

A eno je želja, drugo pa je naša realna praksa.

Če si želimo zdravja, zakaj tolikokrat ravnamo v neskladju s tem, kar nam zdravje zagotavlja?

Saj vsi vemo, kaj škodi našemu zdravju, kajne? Vsak dan lahko poslušamo, beremo ali smo na določen način seznanjeni s tem, kaj je dobro in kaj slabo za naše zdravje. Torej vemo ali bolje, če želimo vedeti, lahko vemo. Če so bile včasih, precej let nazaj, informacije o tem skromne, se je danes to spremenilo. Zakaj?

Ker je zdravje postalo vrednota.

Ne delajmo si iluzij, da bi postalo vrednota, če ne bi k temu pripomogle določene številke. Predvsem delež BDP (bruto družbeni proizvod), ki ga države porabijo za zdravje in stalno narašča (v zadnjih dvajsetih letih za 1%). Kaj države? Saj tudi sami vedno več svojega denarja namenjamu zdravju!

Skoraj težko verjamamem, da danes odrasla oseba ne ve, da je vse, kar je belo (bela moka, prečiščen beli sladkor, ipd.), škodljivo in brez hranilne vrednosti, da so nasičene maščobe tiste, ki jih moramo uživati po pameti, da predelana hrana ni zdrava, da preveč soli škoduje, da so gazirane pijače skoraj strup, da se moramo enkrat na dan vsaj pol ure gibati, da stres škoduje in se moramo naučiti sprostiti, da alkohol in kajenje škodita, da … Imamo torej informacije, lahko si na enostaven način pridobimo poglobljene informacije, če želimo.

Imamo znanje ali vedenje, a vseeno živimo, kakor da tega ne vemo.

Zakaj?

Smo takšni optimisti, da verjamemo v čudež našega metabolizma, ki bo vse naše pregrehe že nekako »zbalansilar«?

Saj je tudi moj praded kadil, pa je dočakal 90 let! Ja, seveda, a verjetno z drugačnim načinom življenja (več fizičnega dela, bolj mirno življenje) in bolj zdravo, skromno hrano. Vode in zraka se sploh ne bom dotaknila. Okolje in čas sta se spremenila. Kar je veljalo za naše prednike, za nas preprosto ne velja več.
Sama se ne bi zanašala na genetiko.

A vsekakor je genetiko smiselno upoštevati takrat, ko ocenjujem svoje predispozicije za potencialna bolezenska stanja ali bolje »šibke točke« našega organizma.

Predvsem pri našem zdravju in zdravju naše družine ne gre za »loterijo«. Ne moremo si privoščiti »žongliranja« z zdravjem. Ni dovolj, da si želimo. Ni dovolj, da se informiramo. Najmanj, kar moramo storiti je, da začnemo upoštevati naše zdravje kot darilo, krhko in minljivo. Karkoli delamo, delajmo v skladu z zagotavljanjem svojega zdravja. Dolgčas?! No, o tem nekoliko kasneje.

ODNOS DO ZDRAVJA NAM PRIVZGOJI DRUŽINA

Odnos do zdravja je v veliki meri odnos do sebe. Človek, ki ima rad sam sebe, skrbi tudi za svoje zdravje.

Velikokrat so razne motnje v prehranjevanju, pretirano uživanje alkohola, ipd., povezane ravno z odnosom do nas samih oziroma situacijo, ko se nimamo dovolj radi ali sami sebi nismo dovolj pomembni. Predvsem se dogaja to takrat, kadar je naša samopodoba nizka, in odnos drugih ljudi do nas določa našo percepcijo lastne vrednosti. Zato moramo najprej poiskati vzrok naše nizke samopodobe in spremeniti odnos do nas samih. Velikokrat je ta v naših koreninah (morda so imeli tudi starši nizko samopodobo) ali leži v našem otroštvu. Vzporedno s tem se bo spremenil tudi odnos do našega zdravja, saj je sestavni del našega odnosa do nas samih.

Zelo pomemben dejavnik je prav gotovo vzgoja.

Zopet nekaj, kar se kot vzorec prenaša iz generacije v generacijo. To ne pomeni, da ne moremo ničesar spremeniti. Daleč od tega. Vse lahko, če le hočemo. Samo vztrajnost je potrebna in točno začrtan cilj. Je pa težje, kot če je zdrav način življenja del naše osebnosti. Če bi se starši zavedali, da nobena beseda in ne njihova količina, ni tako zelo pomembna, kot njihov lastni način življenja. Otroci so namreč kot majhne tipalke s senzorji, ki zaznavjo vse, kar se dogaja okrog njih. Predvsem seveda, kar se dogaja v družini.

Zelo težko očitamo otroku, naj ne je toliko sladkarij, če si zvečer pred televizijo prinesemo polno skodelico piškotkov. Ga lahko silimo, da poje vso solato, če smo jo sami komaj kaj dali v usta? Ga lahko omejimo pri pitju gaziranih pijač, če vsakokrat napolnimo v trgovini košaro z njimi? Če ves prosti čas preživimo na kavču ali pred TV ekranom, se lahko čudimo, ker je otrok vse dni pred TV ali računalnikom? Ja, otroško vedenje je največkrat »kopija« vedenja staršev. Samo barve so malo drugačne.

Če nismo zdravo živeli do sedaj, potem se moramo spremeniti vsaj takrat, ko so tu otroci.

Saj jim želimo najboljše, kajne? Je težko? Seveda je težko, a se splača.

Ne samo to. Kot starši smo odgovorni za svoj naraščaj. Torej se obnašajmo odgovorno tam, kjer je to najbolj bistveno. Pri zdravju svojih otrok. Brez zdravja ni nič. Pa saj to vemo vsi. Ali bi vsaj morali!

Pomlad s svojim lepim vremenom, možnostjo gibanja v naravi, je enkraten čas, da se odločimo za spremembo. Vključimo celotno družino. Podpirajmo drug drugega. Določimo si majhne korake za dosego velikega cilja. In nagradimo se vmes. Seveda na ustrezen način.

Pomembno je, da spremenimo to, kar ni ustrezno za naše dobro.

KAKŠEN DOLGČAS!

A zdaj naj pa kar neham z vsemi užitki v življenju? Samo enkrat se živi! Kakšna enolična in neokusna hrana! Kje pa imam čas za gibanje, ko pridem domov tako pozno in utrujen?! Saj nimamo toliko denarja, da bi kupovali zdravo hrano, ki je draga? No, morda si ti lahko privoščiš rekreacijo, a mi si je prav gotovo ne moremo?!

Izgovori! Vsi po vrsti in tega se zavedate.

Ponavadi so takšni, kot sem jih navedla. Nekako jih lahko zaokrožimo v neokusno in dolgočasno ter drago hrano, pomanjkanje časa in denarja za rekreacijo in predvsem v pojmovanje, da se odrekamo vsemu lepemu v življenju s takšno spremembo. Daleč od resnice!

Predvsem se ne zavedamo, da nam n.pr. kos torte nudi trenutni užitek, bolj naši glavi kot brbončicam, a ta užitek ugasne takoj, ko torte več ni.

Enako velja za vsa napačne ali pretirane oblike prehranjevanja. Ostane pa pretirana teža in omejenost ostalih aktivnosti, ki zapolnjujejo življenje in nižja raven zadovoljstva samim s sabo. Še nekaj, okus je v veliki meri oblikuje skozi življenje. Tudi alkohol ni nujen pogoj, da se imamo lepo.

Predvsem pa ne eno in ne drugo ne pomeni, da gremo iz ene skrajnosti v drugo.

Še vedno si lahko občasno privoščimo takšne »pregrehe«, a v glavnem živimo zdravo, kar se hrane in alkohola tiče. Še nekaj: zdrava hrana ni nič dražja od nezdrave (obratno) in je najmanj tako okusna. Seveda se bomo morali naučiti kuhati drugače. Počasi, če res želimo, gre vse. Presenečeni bomo. In predvsem se bomo počutili bolje.

Tudi rekreacija in sproščanje nista nujno draga.

Tolikokrat imamo samo podobe v glavi. Rekreacija ne pomeni nujno smučanja, ki je drago in si ga povprečna družina ne more privoščit. Še manj igranje golfa, tenisa, jadranje, surfanje, ipd.. Imamo hribe, lepo naravo. Hodimo v hribe (hrana iz nahrbtnika), začnimo s tekom v naravi, igrajmo se z žogo, badminton, ipd.. Vključimo se v skupine, kjer je telovadba, aerobika, vse mogoče vrste plesa in podobni načini gibanja, relativno poceni. S kolegi se zmenimo za igranje košarke in nogometa dvakrat tedensko. Vzemimo včasih s sabo otroke in igrajmo skupaj z njimi.

Poanta je v tem, da se vse da. Ni potreben denar, potrebna je volja.

Nimate časa? Takrat, ko boste zboleli, resno zboleli, ga boste imeli naenkrat preveč. Le delati ne boste morali več tisto, kar bi si želeli.

Časa nikoli nimamo, čas si moramo vzeti. Ja, tudi tega se je treba najprej naučiti!

Pa smo spet pri spremembah …

ČRNO – BELA SLIKA

Predvsem to, da smo prešli iz nekdaj nesprejemljive avtoritarne vzgoje v navidezno sprejemljivo permisivno vzgojo ali totalno nasprotje.

Pri tem prehodu smo avtoritarno vzgojo povezali s samimi negativizmi, permisivno pa pozitivizmi. Ali res avtoritativno pomeni samo: »Tako bo in nič drugače, kot sem rekla«, »Takšno ti bom primazal, da se ti bo zasvetlikalo pred očmi«, »Dokler si tukaj doma, v mojem domu, boš delal tako, kot zahtevam jaz«, ipd.. Je torej res samo pretirana strogost, če ne že nasilje nad otrokom, oblikovanje osebnosti otroka po svojih željah, zatiranje njegovih zmožnosti? Pomeni permisivna vzgoja kot nasprotje tega idealne možnosti, da otrok sam razvije vse svoje sposobnosti, samega sebe kot človeka? Nikoli ni dobro črno-belo slikanje, kajne?

Poglejmo drugi vidik permisivne vzgoje. Ključna beseda je »DA«.

Otroci so postali »mali odrasli«.

Nedopustno je »omejevanje« njihovega razvoja. Nič več vpliva odraslih, saj se starši ne vmešavajo in/ ali popuščajo, ampak so samo »podpora« razvoju otroka. Otroci sami odločajo, kaj je dobro in slabo zanje. Vse je dovoljeno in otrok dejansko prevzame vodenje, saj gre za »svoboden« razvoj otroka. Navidez se ustvarja demokratično vzdušje.

Otroci so brez omejitev, sami za vse »odgovorni«, starši ne postavljajo nobenih zahtev.

Starši poskušajo njihova ravnanja razumeti, kar pomeni, da so sprejemljiva. Veliko je pojasnjevanja, argumentiranja in pregovarjanja. Otroke se sprašuje stvari, ki niso v njihovi pristojnosti. Vse to bi naj rodilo odrasle, ki bodo svobodni in samostojni v sprejemanju odločitev o sebi in svojem življenju, samodoločeni, odgovorni do sebe in drugih, zreli, itd.. Zakaj ni tako?

V ospredje smo postavili »veliki JAZ«, ki smo ga izrezali iz ostalega sveta in mu priznali neomejene možnosti samouresničitve. A na »žalost« ljudje nismo izolirani posamezniki, ampak del skupnosti.

In vsak »JAZ« trči slej ko prej v drug »JAZ«.

Gre za omejevanje na samo zadovoljitev lastnega ega.

Starši se ne odzivajo na ravnanje otrok, ampak ga skušajo razumeti in pojasniti otroku, kaj bi lahko naredil bolje. Kako potem dalje? Kaj se dejansko dogaja? Samoodločanje, ki bi naj vodilo v samostojnost, vodi samo v pomanjkanje sposobnosti socializacije z drugimi ljudmi. Otrok rine »z glavo skozi zid«, ker ne čuti, da je del skupine in da je del odločanja izven njega, zunaj njega. Otroci so zahtevni, zahtevajo »preveč« prostora znotraj družine in nimajo občutka za potrebe drugih. Vsi ostali so nepomembni, nihče ni avtoriteta. A hkrati so nezahtevni do sebe. V glavnem »DA« sebi in »NE« drugim.

Omejitev ne pomeni avtoritativen, hladen, neljubeč odnos do otrok. Ravnanje z otroci mora biti vedno ljubeče, odražati bližino z otrokom. Brez tega so vse vzgojne metode samo »poskus« vzgoje brez možnosti uspeha. A izhajati moramo iz normalnih razvojnih stopenj otroka, njegovega duševnega razvoja. Starši se jih pogosto ne zavedamo. Morda fizičnih ali motoričnih, vsekakor pa ne duševnih.

SE OTROKOV RAZVOJ »ZGODI« ALI IMAMO STARŠI KAJ S TEM?

Otroci niso »mali odrasli«, kakršna je moderna etiketa otroka že nekaj časa. Otroci so otroci.

Razvoj osebnosti se začne šele pri osmih, devetih letih. Njen razvoj je odvisen tako od genetske predispozicije, kot od tega, kateremu delu osebnosti otroka starši podarjajo večjo težo. Petletnik še nima osebnosti, ampak se samo vede na določen način.

Velikokrat gre za napačno zaznavanje otrokovega vedenja kot domnevne lastnosti osebnosti, n.pr. »močna volja«.

Gre za preprosto dejstvo, da majhen otrok še ni sposoben zaznavati sveta in drugih ljudi okrog sebe kot omejitev svojega jaza, samega sebe. S tem, ko podpiramo njegovo »močno voljo«, preprečujemo normalen razvoj otroka. Otrok bo ostal glede tega na razvojni stopnji otroka in se bo težko znašel v družbi, ki zahteva nenehno priznavanje omejitev.

Starši v želji bo otrokovi samostojnosti in razvoju lastne osebnosti, lastnega jaz, ki je danes v središču vsega, želji, da bi se otrok postavil zase in ne bi bil voden s strani drugih v življenju, otrokom ne določijo nobenih pravil vsakdanjega vedenja. Otroci sami po sebi ne morejo priti do spoznanja, kakšno je ali bi moralo biti vedenje v odnosu z drugimi ljudmi. A ljudje smo ljudje samo v odnosih z drugimi ljudmi.

Otrok torej ne more sam po sebi »ugotoviti«, da je odgovoren do sebe in do ostalih ljudi.

Duševni razvoj otroka ima svoje zakonitosti, svoje razvojne, zrelostne stopnje. Gre predvsem za to, kako otrok doživlja svet okrog sebe in sebe v tem svetu. Bistveno je, da otrokov duševni razvoj poteka tako, da bo enkrat kot odrasla oseba sposoben živeti v odnosih z drugimi ljudmi, da bo uspešno sodeloval z njimi, pravilno ocenjeval in spoznaval svoja čustva in jih nadzoroval. Nadzoroval? Ja, seveda. A lahko deluje odrasel človek v svetu, če ni sposoben nadzorovati svoja čustva? Saj za to je pomembno, da imamo v življenju ljudi, s katerimi smo tako intimni, da jim lahko razkrijemo ves svoj (ali skoraj ves) čustven svet! Čustva so predvsem odziv človeka na druge ljudi in samega sebe v svetu drugih.

JE DEL DUŠEVNOSTI, KI JE ŠE POSEBEJ POMEMBEN?

Predvsem je pomemben razvoj tistega dela duševnosti, ki pokriva delovne navade, vestnost, frustracijsko toleranco (kako se odzovemo in kako ravnamo v primeru konfliktov z drugimi ali notranjimi konflikti in kakšna je naša meja glede ravnanj drugih), in del, ki predstavlja način zaznavanja sveta, njegovo interpretacijo in nas same v tem svetu. Kako spoznava otrok svet? Gre za tri faze, ki se zaključijo do vstopa v šolo:

• Prva faza do drugega leta starosti (oralna) : v osredju je takojšnje zadovoljevanje potreb otroka, ponavadi povezano z določeno osebo, ki zadovoljuje vse njegove potrebe po telesni bližini, hrani, tekočini, ipd.. Mama, zlata mama, kajne? Počasi se začne njegov svet oblikovati v podobe, ki jih spoznava. Najprej z vidom (v začetku dojenček ne loči objektov), spoznavanjem določenih objektov, ko jih že lahko opazi in loči med seboj, plazenjem, hojo, spoznavanjem z usti, otipom, itd.. Bolj se veča svet okrog njega, bolj začne otrok ločevati sebe od ostalega sveta. Pridobi izkušnjo, da ni samo »on«, ampak še nekaj drugega.

• Druga faza med drugim in tretjim letom (analna): otrok že loči, da lahko vpliva na sebe in na okolje. Gre za obdobje »kljubovanja«, ko otrok poskuša uveljaviti svojo voljo in nenehno poskuša, kako daleč lahko gre v interesu, da zadovolji svoje želje. Z zaključkom te faze otrok ve, da je tako on kot odrasla oseba samostojna oseba, a je odrasel močnejši. Torej v konfliktih z odraslim »uboga«. Starši morajo postati »naravne avtoritete«. Z zaključkom te faze otrok ve, da ne more voditi vse in določati vse. Ne uživa torej absolutno avtonomijo.

• Tretja faza od četrtega do petega leta (magična ojdipovska faza): lahko bi jo enačili s stavkom: Sem to, kar si predstavljam. V tem času se prekine povezava izključno z eno osebo, otrok se vključi v družino. Pogosto mu predstavlja isti spol znotraj družine konkurenco (mami, se boš ti poročila z mano?), njegov svet pa je preprosto fantazijski.

Na koncu teh razvojnih faz otrok spozna, da njegovo lastno dejanje sproži odziv nekoga drugega in da ima vlogo in možnost ustreznega ukrepanja v konfliktih.

Otrok je zrel za vstop v šolo. Otrok mora s pomočjo staršev preiti skozi vse te razvojne faze. Če niso ustrezno zaključene, pride do dejanske nesposobnosti ali več vedenjskih motenj, ki otežkočajo ali celo onemogočajo normalno delo otroka v šoli. Danes je to »normalen« pojav v šolah, saj večina otrok odraža več kot eno vedenjsko motnjo (n.pr. pri motoriki, zaznavanju, koncentraciji, socializaciji, ipd.). Zato je posredovanje znanja zelo otežkočeno. Če te faze ne potekajo ustrezno, se to pozna tudi pri motoričnem razvoju otroka (ni sposoben koordiniranih gibov in ima problem pri pisanju, ni sposoben daljše hoje,ipd.), zaznavanju, jezikovnih sposobnostih (oblikovanje nepopolnih stavkov, ipd.), učenju (nesposobnost koncentracije, nepozornost, ipd.). Pogosto se danes pri vpisu v šolo ugotavlja nezadostna zrelost otrok zaradi nerazumevanja preprostih stvari.

A ni problem v naravni inteligentnosti otrok, ampak v tem, da njihov duševni razvoj v času pred šolo ni potekal na ustrezen način in se ni zaključil, kot bi se moral.

JE CILJ VZGOJE … ODRASTI?

Cilj vzgoje bi naj bila otrokova zmožnost osamosvojitve. Odrasti. Kaj to pomeni?

Predvsem, da je človek zmožen medčloveških odnosov, in lastnega preživljanja .

Danes opažamo nenehno popuščanje na vseh področjih, zniževanje meril. Sporazumevanje z mladino je otežkočeno, velikokrat nemogoče (umik odraslih, da se ne izzovejo konflikti). Ugotavljamo že kronično »pomanjkanje volje« pri mladih, rastoči vandalizem, upornost, težave s koncentracijo, nepotrpežljivost, ipd..

Vzporedno se tisto, kar je včasih predstavljajo motnjo v vedenju, vedno bolj pojmuje kot normalno vedenje ali vedenje, ki je sprejemljivo.

Več je takšnega vedenja, bolj postaja to »normalno« vedenje.

V skladu s tem sploh več ne zaznavamo dejanske vedenjske motnje otroka, kot vedenjsko motnjo. A hkrati velja posebna miselnost, da vse, kar je zdravo in normalno, je samo po sebi dano in samoumevno.

Smo kot družba, kot odrasli, izgubili kompas glede tega, kaj je normalno vedenje mladih?

Otrokom smo dovolili, da si jemljejo pravice odraslih. Pogosto zamenjujemo vloge in otroci »vzgajajo« starše (otrok opozarja starša, da se nekaj ne sme več zgoditi, da si ne dovoli takšnega obnašanja,ipd.). Otrokom pustimo, da določajo in upravljajo naše vedenje in ravnanje ter ga presojajo. A hkrati jih zlorabljamo in z njimi delimo naše dileme odraslega. Otrokom nihče več ne predstavlja avtoritete, nekoga »pomembnega« zanje.

Tudi ali predvsem učitelji za otroke niso več avtoriteta. Ne gre za zavestno dejanje volje otrok, ampak nezavedno vedenje, ki je rezultat pomanjkanja duševne zrelosti. Najbolj se to odraža ravno v šolah, kjer vsi ti »JAZI« trčijo v skupino drugih »JAZOV«. Vzporedno s tem rastejo napetosti med starši in učitelji. Starši sploh ne sprejemajo njihovega mnenja ali pa za vse krivijo šolo. Dve skrajnosti. A šola mora predpostavljati osnovne oblike vedenja (poslušanje, pozornost, sodelovanje, ipd.), da lahko kot šola sploh deluje. Brez vzpostavljenih in seveda spoštovanih pravil teh oblik vedenja sploh ni možno izvajati. Drugače se bo nadaljevalo to, kar se dogaja danes. Raven znanja je vedno nižja, a so zahteve v službah vedno višje.

Bistvena je sposobnost interakcije. Otrokom moramo dati možnost, da znotraj skupine delujejo tako, da bo to zanje in za skupino najbolje.

Z njimi moramo ravnati kot z otroci in jih obravnavati kot otroke. To pomeni, da jih ljubeče in obzirno vodimo skozi odraščanje kot odrasli.

Otroci morajo imeti možnost, da so otroci. In odrasli moramo biti odrasli. Delamo otrokom uslugo? Prav gotovo ne. Svet in življenje sta polna nasprotij, notranjih nasprotij, ki jih čutimo kot posamezniki, nasprotij v odnosih z drugimi ljudmi in okoljem. Vsak človek se mora naučiti sprejemati in doživljati frustracije, ki jih takšna nasprotja vzbujajo. Mora se naučiti, kako se bo nanje odzval na primeren način.To je socializacija oziroma nujen pogoj, da lahko kot posamezniki delujemo v družbi oziroma v medčloveških odnosih.

OTROCI NISO PARTNERJI ODRASLIM

Danes ni družina tista celica, ki bi lahko podala odgovore na posebnost vedenja otroka, danes je to celotna družba. Kakšna je ta družba?

Predvsem družba, kjer sanje, vizija, želje nekako ne obstajajo več. Ne na ravni posameznika! Želje zadovoljujemo, preden jih sploh imamo. Vsiljene so nam od zunaj.

Napredek je olajšal življenje. Preveč. Ni več potrpežljivosti, vztrajnosti. Samo ugodje, lahkotnost in svet brez bolečine. Vse, kar imamo, presega naše dejanske potrebe. Včasih sploh več ne vemo, ali še obstaja VEČ in BOLJŠE, ker si ga ne znamo več predstavljati. Naše potrebe, povezane s fizičnim obstojem, so namreč zadovoljene! Danes želimo samo VEČ ugodja! Zakaj sploh?

Otroke smo naredili za partnerje. Enostavno smo jim dali vlogo partnerja odraslih.

ZAKAJ IN ODKOD »TO« V MOJEM PRIDNEM OTROKU?

Večini staršev je takšna situacija zelo neprijetna, posebej če se odvija v javnosti, saj ne vedo, kako se naj odzovejo na otrokovo vedenje. Nekako jo občutijo kot »kritiko« svoje vzgoje ali »nevzgoje«.

Večina otrok med drugim in tretjim letom se občasno tako vede, čeprav ni nobenega posebnega vzroka, ki bi lahko vzpodbudilo takšno vedenje. Torej se mu ne moremo izogniti! V večini primerov ne moremo niti slutiti, kaj šele vedeti, kdaj bo otrok izbruhnil. Prej bi lahko napovedali erupcijo vulkana, kot otrokov izbruh.

Samo nekaj je gotovo: vedno otrokova vzdržljivost prekaša vzdržljivost in potrpljenje staršev.

Prav tako se izbruh vedno konča. Otrok je čez nekaj minut spet naš, nasmejan in »normalen«, naše »sladko, pridno dete«.

Če že samega izbruha ne razumemo, moramo razumeti, da je takšno obnašanje v teh letih pri otroku razumljivo in ima svoje izhodišče.

Zakaj torej prihaja do takšnega vedenja otroka?

Med drugim in tretjim letom se začne z otrokovo potrebo po ljubezni in varnosti prepletati potreba »biti odrasel«. Svet je tukaj, mikaven in zanimiv. Otrok ga že lahko odkriva sam, pri čemer zaradi svojih fizičnih značilnosti in nesamostojnosti ne zmore vsega. Nedvomno to v njem vzbuja notranja nasprotja ali konflikte, ki jih imenujemo frustracije. Hkrati ugotavlja, da ni samo »podaljšek« svojih staršev. Lahko sam, lahko naredi stvari po svoje ali ne naredi tistega, kar mu rečete.

Normalen otrok je radoveden, zato začne raziskovati, kje so meje.

Gre za nasprotje občutkov.

Na eni strani so potreba po vzbujanju pozornosti, frustracija, ker ne »zmore sam«, včasih nerealna pričakovanja staršev in nerazumevanje lastnih občutkov, kadar je vznemirjen ali utrujen.

Na drugi strani je ljubosumje, ker vas hoče zase, potreba po tekmovalnosti in strah, da vas ne bo ob njem.

Vsa ta nasprotja porajajo različne oblike vedenja otroka, ki nas spravljajo »ob pamet«, tudi izbruhe togote.

Starejši je otrok, daljši so ti nebrzdani izbruhi.

»TA VELIK« NI BIL NIKOLI TAKŠEN!?

Seveda niso vsi otroci enaki. Kolikokrat rečemo, da je otrok osebnost zase. Tako kot mi. To predvsem pomeni, da ima svoj značaj, ki je lahko precej drugačen od našega. Ali od značaja starejšega otroka! Otroka v tem primeru težje razumemo, saj se težje vživimo v njegovo »kožo«.

Predvsem moramo vedeti, da je otrokovo vedenje tako rezultat njegovega značaja, ki ga ima že ob rojstvu, kot naše vzgoje.

Nekateri otroci so tako težje vodljivi, nenehno preizkušajo meje naše potrpežljivosti in poskušajo uveljavljati svojo voljo. Jeza in razočaranje sta normalna odziva staršev na takšno vedenje. Nič ni torej narobe, če jih otroku pokažemo. Saj smo samo ljudje, kajne?! A otrok mora vedeti, zakaj smo jezni! To je bistveno. Včasih starši predvidevamo, da otrok pozna vzrok naše jeze, ki je povezana z otrokom.

Določeni otroci so bolj odločni in težavnejši v vzgoji. Težje vodljivi in manj pridni.

Saj jih poznate, kajne? Noče narediti, kar zahtevate, vse hoče sam (bom jaz, bom jaz), a hkrati zahteva ogromno pozornosti. Nekako ste vedno na bojnem polju s takšnim otrokom, saj je lahko vse vzrok »boja« in hkrati otrok ne odneha in ne odneha. Koliko energije, nepotrebnega in težav je lahko v družini, če se ne odzovemo na način, ki je najbolj optimalen.

Predvsem ne smemo sprejeti otrokove pogoje »večnega boja«. Poiskati moramo pravo mejo. Otrok se mora zavedati, da ne more biti vse po njegovem, a hkrati mora vedeti, da vpliva na vas, da ga razumemo, občutimo, da se zanimamo zanj. Mora občutiti, da ima našo pozornost, da ga poslušamo. Naj sodeluje pri odločitvah, ki se tičejo njega samega, kar prav tako krepi njegovo samopodobo.

IZBRUHI IMAJO SVOJO LOGIKO

Obstajajo okoliščine, ki pogosteje izzovejo izbruh togote. Trgovina je že ena med njimi. Velikokrat so to situacije, kjer otrok poskuša uveljaviti svojo voljo, kot je oblačenje, obroki hrane, kopanje, ipd.. Zelo pogosto se to zgodi v situacijah, ko ima otrok občutek, da vas bo izgubil ali vas ne bo več ob njem, kot je poslavljanje v vrtcu ob vašem odhodu v službo ali tudi prihod po otroka. Otroci vas ponovno vidijo in obudijo samo spomin na to, da ste ga »zapustili«. Ne razumejo, da ste prišli po njih, kar sproži jok ali celo izbruh. Podobno je pri odhodu v posteljo. Zakaj otroci tolikokrat najdejo »pet milijonov razlogov«, da se vrnemo do njihove postelje?

Velikokrat starši prilivamo bencin na ogenj. Zakaj so trgovine tolikokrat prizorišče izbruhov togote? Ne naključno. Včasih izberemo najmanj ugoden čas za nakupovanje, saj se bliža ura, ko bi moral otrok že v posteljo ali jesti. Otroku je v trgovini dolgčas in nakupovanje traja in traja. Če popuščamo pred blagajno otrokovim zahtevam in se pogajamo o tem, ali bomo mu kupili samo ene ali dvojne bonbone, prav gotovo ne vplivamo pozitivno na razvoj dogodkov. Nekoliko ustrezneje izbirajmo čas nakupovanja, otroka zaposlimo in se z njim pogovarjajmo, a ga hkrati ne podkupujmo s sladkarijami, če bo priden. Postavimo pravilo glede tega, ki se ga bomo lahko vedno držali.

Velikokrat pride do izbruha togote, ko se neko opravilo začne ali konča. Ali otrok nekaj rad dela in želi nadaljevati ali nečesa noče delati, ni nujen vzrok izbruha.

Večkrat je že sama sprememba dovolj velik vzrok, saj otrok težko obvladuje spremembe, ker živi predvsem v sedanjem trenutku.

Otroku včeraj, jutri in kaj je še takšnih izrazov, ki opredeljujejo čas odraslih, ne pove nič. Ne razume jih, ker so zanj v celoti abstraktni.

Zato je koristno, če ima otrok red in družinsko življenje v glavnem teče po ustaljenih »tirih«. Tako lahko predvidi spremembe. Ustaljen urnik pomeni, da otrok lahko poveže neko dejavnost z določenim delom dneva. Otroci potrebujejo varno in urejeno življenje, ker jim daje občutek varnosti in sreče.

To seveda ne pomeni, da mu vnaprej načrtujete vse ure njegovega dneva. Gre za načrtovanje bistvenih aktivnosti otroka. Kadar načrtujete spremembo nekega opravila (otrok bo moral n.pr. prekiniti z igranjem), mu to povejte prej in ga občasno spet spomnite. Lahko vpletete v pogovor naslednje opravilo (n.pr.kopanje) in otroku vzbudite zanimanje zanj.

Otroku ponudite možnost odločanja, a mu omejite možne odločitve. Če boste otroku ponudili deset vrst hrane za zajtrk ali deset oblačil, ki jih bi naj oblekel, mu ne boste dali možnost sprejemanja odločitve in poudarili njegovo samostojnost, ampak ga boste zmedli in mu vlivi občutek, da ni sposoben sprejemati odločitev, da ni »dovolj velik«. Je kaj hujšega za otroka, kot občutek »da ni dovolj velik«? Lahko mu ponudite možnost izbire med tremi jedmi, ki so vsa primerna za n.pr. zajtrk in mu dovolite, da sodeluje pri tako pomembni zadevi, kot je njegova prehrana (naj vrže v koruzne kosmiče še kakšen košček čokolade, če si tako želi). Vsekakor ne smejo biti predmet pogajanja pravila o vedenju pri obrokih. Tu moramo biti dosledni. Tudi pri oblačenju ravnajte podobno. Če boste otroku dali na izbiro tri majčke, ki so vse z vidika primernosti ustrezne, naj si jih sam izbere. Barve niso usklajene? Komu to mar?! Naj si otrok oblikuje svoj »stil«!

LAHKO SAMI RAVNAMO DRUGAČE?

Vzgoja je pravzaprav odnos, proces, ki poteka v dveh smereh.

Gre za odnos med otrokom in vami oziroma za vaše odzive na otrokovo ravnanje in vedenje in odzive otroka na vaše ravnanje ali vedenje.

To pomeni, da ni bistven samo značaj otroka, ki lahko večkrat pogojuje pojav izbruha togote, ampak tudi vaš značaj. Ta lahko na izbruh ali že same okoliščine, ki bi lahko izbruh povzročile, vpliva tako ali drugače. Bolj ste vzkipljivi in napeti, manj ustrezen bo vaš odziv. Bolj imate že v naprej oblikovane predstave o vedenju vašega otroka, o tem, kaj je »prav« in kaj ne, težje vam bo.

Ne spreminjajte njegovega značaja, ker vam ne bo uspelo.

Saj tudi vas ne more nihče spremeniti!

Spodbujajte njegove naravne prednosti, nagnjenja, interese in skrite talente, ki so v njem.

Otrok potrebuje točno določene meje (omejitve), potrebuje pravila in red, da se počuti varno. Pogosto starši mislimo, da otrok razume meje, ki mu jih postavimo. Moramo biti čimbolj jasni in mu jih večkrat ponoviti. Če jih otrok ne razume, jih tudi upoštevati ne more. Glede omejitev moramo vztrajati in biti dosledni ter dovolj strogi. Omejitve ne smejo biti predmet razprave med vami in otrokom. Vendar bodite tudi glede omejitev in pravil realni.

Če boste otroku postavili toliko pravil, da jih realno ni možno upoštevati, bo otrokov svet svet nenehnih frustracij, notranjega boja in morda zapiranja vase. Postavite nekaj bistvenih pravil in se jih držite dosledno.

Oba starša. Verjetno ni potrebno posebej omenjati, da morata nastopati složno.

A hkrati potrebuje otrok spodbudo, ljubezen, razumevanje, podporo in predvsem vas. Spodbujajte in pohvalite ga ter krepite njegovo samopodobo, da bo cenil samega sebe.

Pogovarjajte se z njim o njegovih čustvih, da jih bo lahko razumel. Otrok v teh letih ne razume, zakaj je jezen, žalosten in to v njem vzbuja frustracije.

Še nekaj. Otroci ne vedo, da jih imate radi. Povejte jim to večkrat, tudi tekom dneva, objemite jih in poljubite.

TUDI IZBRUH JE KORISTEN!

Lahko naredimo ali ravnamo drugače, da bi morda preprečili izbruh togote?

Izbruh togote nam včasih lahko uspe preprečiti, če otrokovo pozornost usmerimo drugam. A včasih takšni poskusi, posebej, če niso ravno »posrečeni«, povzročijo še hujši izbruh togote. Vaša domiselnost in tudi interes otroka sta bistvena. Otroka moramo nato zamotiti z določeno dejavnostjo, saj se bo kmalu »spomnil« in smo izbruh premaknili in ne preprečili. Nekaj časa je smiselno, da traja takšna prezaposlitev otroka, a takrat, ko bo miren, se moramo vseeno pogovoriti z njim o njegovih občutkih, ki so pogojevali skorajšnji izbruh togote.

Seveda je načinov preprečitve izbruha več, od tega, da otroka ločimo od sebe za nekaj časa, ali nasprotno, da ga trdno stisnemo v objem. Kaj deluje? Zelo različno. Odvisno od otroka.

Tudi takrat, ko pride do izbruha togote, morate otroka objeti.

V začetku potrebuje prostor, ker želi stran od vas. A takrat, ko bo spet pripravljen za vaš objem, ga objemite. Vsak izbruh otroka pretrese in v njem vzbudi še dodatne frustracije, poleg tistih, ki so izbruh povzročile.

Izbruh togote je koristen, saj otrok izrazi z njim svoja čustva, ki jih ne zna izraziti na drugačen način. Pomembno je, da se o njegovih čustvih takoj potem pogovorite brez pridiganja in obtoževanja.

Pomagajte otroku, da bo razumel sam sebe, kaj je čutil, kakšni so bili njegovi občutki, ki so vodili v izbruh. Tako se bo naučil, da ni potreben izbruh, ampak lahko obvlada vse frustracije in nasprotja tudi na drugačen način.

Zato se izbruhi togote v glavnem končajo do četrtega leta otrokove starosti, saj jih otrok preraste. Če se nadaljujejo, potem ste s svojim vedenjem v otroku oblikovali stališče, da izbruhi togote lahko dosežejo učinek, ki ga otrok hoče. Otrok se je naučil, kaj deluje in to pridno izkorišča, da doseže svoje.

Vedno in v vsakem primeru, naj je prišlo ali ne do izbruha togote, se moramo z otrokom iskreno pogovoriti.

Tako kot mi izražamo svoje občutke, tako se bo od nas naučil otrok izražati svoje občutke.

Naučil se bo povedati, kaj čuti in naučil se bo razumeti, kaj je čustvo, ki ga je obvladovalo in kako se lahko z njim sooči na bolj konstruktiven način.

Saj to je tisto, kar je bistveno!

Izbruh togote je samo posledica nerazumevanja čustev in notranjih nasprotij v otroku.

Če se bo naučil, kako se soočiti s sabo in svojimi čustvi, kako jih iskreno izraziti, kako se postaviti zase, potem kot odrasel ne bo uporabljal različne nekonstruktivne načine obvladovanja tega, kar čuti.

Ne bo se umikal v svoj svet, ne bo polnil praznin z raznimi oblikami odvisnosti, od hrane od alkohola.

Sprejeti se in razumeti se je vedno najtežje, kajne? Torej razumite, da je vašemu otroku težje, kot vam.