RSS info@adamineva.com http://www.facebook.com/adamineva

Kadar izbruhne naš otrok

20. mar 2011 - avtor: gaia

Na tleh trgovine leži dve, morda tri leta stara punčka. Sladko malo dete. Kriči, pravzaprav vrešči, udarja z nogami v tla, mlati okrog sebe z rokami, objokanih oči in rdeča v obraz kot solidno zrel paradižnik. Poznate?

Zraven stoji ženska, nekoliko sklonjena, morda za odtenek manj rdeča v obraz in ji nekaj govori. Karkoli je, nima nobenega učinka na vreščečega otroka. Že sam pogled nanj človeka utrudi. Ženska poskuša ujeti njeno majhno dlan, a ji ne uspe. Morda samo za trenutek. Počasi postaja jezna, kar se odraža tako v odtenku njenega glasu in predvsem v njegovi višini. Sedaj lahko že slišimo besede, namenjene dekletcu. Nekaj v smislu »takoj nehaj«, »ne dovolim« in dopolnjeno z grožnjo »mamica bo šla«. Res se čez nekaj dolgih trenutkov, predvsem dolgih zanjo, s precej neodločnimi koraki odpravi stran od otroka. A mala? Nič. Od kod toliko energije v otroku? Po nekaj korakih se obrne. Sedaj zazna ne samo svojega otroka, ampak okolico, občuti ljudi in njihove poglede ter besede. Nekateri gredo mimo otroka, kakor da ga ni. Še stopili bi lahko nanj. Nekateri stojijo nekoliko oddaljeni in pogledujejo otroka in žensko ter odkimavajo z glavo. Nekateri preprosto razumejo. Že poznajo situacijo. Ja, trma, jeza, togota, svojeglavost. Kako se lahko spopademo s trmastim malčkom in … preživimo?

ZAKAJ IN ODKOD »TO« V MOJEM PRIDNEM OTROKU?

Večini staršev je takšna situacija zelo neprijetna, posebej če se odvija v javnosti, saj ne vedo, kako se naj odzovejo na otrokovo vedenje. Nekako jo občutijo kot »kritiko« svoje vzgoje ali »nevzgoje«.

Večina otrok med drugim in tretjim letom se občasno tako vede, čeprav ni nobenega posebnega vzroka, ki bi lahko vzpodbudilo takšno vedenje. Torej se mu ne moremo izogniti! V večini primerov ne moremo niti slutiti, kaj šele vedeti, kdaj bo otrok izbruhnil. Prej bi lahko napovedali erupcijo vulkana, kot otrokov izbruh.

Samo nekaj je gotovo: vedno otrokova vzdržljivost prekaša vzdržljivost in potrpljenje staršev.

Prav tako se izbruh vedno konča. Otrok je čez nekaj minut spet naš, nasmejan in »normalen«, naše »sladko, pridno dete«.

Če že samega izbruha ne razumemo, moramo razumeti, da je takšno obnašanje v teh letih pri otroku razumljivo in ima svoje izhodišče.

Zakaj torej prihaja do takšnega vedenja otroka?

Med drugim in tretjim letom se začne z otrokovo potrebo po ljubezni in varnosti prepletati potreba »biti odrasel«. Svet je tukaj, mikaven in zanimiv. Otrok ga že lahko odkriva sam, pri čemer zaradi svojih fizičnih značilnosti in nesamostojnosti ne zmore vsega. Nedvomno to v njem vzbuja notranja nasprotja ali konflikte, ki jih imenujemo frustracije. Hkrati ugotavlja, da ni samo »podaljšek« svojih staršev. Lahko sam, lahko naredi stvari po svoje ali ne naredi tistega, kar mu rečete.

Normalen otrok je radoveden, zato začne raziskovati, kje so meje.

Gre za nasprotje občutkov.

Na eni strani so potreba po vzbujanju pozornosti, frustracija, ker ne »zmore sam«, včasih nerealna pričakovanja staršev in nerazumevanje lastnih občutkov, kadar je vznemirjen ali utrujen.

Na drugi strani je ljubosumje, ker vas hoče zase, potreba po tekmovalnosti in strah, da vas ne bo ob njem.

Vsa ta nasprotja porajajo različne oblike vedenja otroka, ki nas spravljajo »ob pamet«, tudi izbruhe togote.

 

Starejši je otrok, daljši so ti nebrzdani izbruhi.

»TA VELIK« NI BIL NIKOLI TAKŠEN!?

Seveda niso vsi otroci enaki. Kolikokrat rečemo, da je otrok osebnost zase. Tako kot mi. To predvsem pomeni, da ima svoj značaj, ki je lahko precej drugačen od našega. Ali od značaja starejšega otroka! Otroka v tem primeru težje razumemo, saj se težje vživimo v njegovo »kožo«.

Predvsem moramo vedeti, da je otrokovo vedenje tako rezultat njegovega značaja, ki ga ima že ob rojstvu, kot naše vzgoje.

Nekateri otroci so tako težje vodljivi, nenehno preizkušajo meje naše potrpežljivosti in poskušajo uveljavljati svojo voljo. Jeza in razočaranje sta normalna odziva staršev na takšno vedenje. Nič ni torej narobe, če jih otroku pokažemo. Saj smo samo ljudje, kajne?! A otrok mora vedeti, zakaj smo jezni! To je bistveno. Včasih starši predvidevamo, da otrok pozna vzrok naše jeze, ki je povezana z otrokom.

 

Določeni otroci so bolj odločni in težavnejši v vzgoji. Težje vodljivi in manj pridni.

Saj jih poznate, kajne? Noče narediti, kar zahtevate, vse hoče sam (bom jaz, bom jaz), a hkrati zahteva ogromno pozornosti. Nekako ste vedno na bojnem polju s takšnim otrokom, saj je lahko vse vzrok »boja« in hkrati otrok ne odneha in ne odneha. Koliko energije, nepotrebnega in težav je lahko v družini, če se ne odzovemo na način, ki je najbolj optimalen.

Predvsem ne smemo sprejeti otrokove pogoje »večnega boja«. Poiskati moramo pravo mejo. Otrok se mora zavedati, da ne more biti vse po njegovem, a hkrati mora vedeti, da vpliva na vas, da ga razumemo, občutimo, da se zanimamo zanj. Mora občutiti, da ima našo pozornost, da ga poslušamo. Naj sodeluje pri odločitvah, ki se tičejo njega samega, kar prav tako krepi njegovo samopodobo.

IZBRUHI IMAJO SVOJO LOGIKO

Obstajajo okoliščine, ki pogosteje izzovejo izbruh togote. Trgovina je že ena med njimi. Velikokrat so to situacije, kjer otrok poskuša uveljaviti svojo voljo, kot je oblačenje, obroki hrane, kopanje, ipd.. Zelo pogosto se to zgodi v situacijah, ko ima otrok občutek, da vas bo izgubil ali vas ne bo več ob njem, kot je poslavljanje v vrtcu ob vašem odhodu v službo ali tudi prihod po otroka. Otroci vas ponovno vidijo in obudijo samo spomin na to, da ste ga »zapustili«. Ne razumejo, da ste prišli po njih, kar sproži jok ali celo izbruh. Podobno je pri odhodu v posteljo. Zakaj otroci tolikokrat najdejo »pet milijonov razlogov«, da se vrnemo do njihove postelje?

Velikokrat starši prilivamo bencin na ogenj. Zakaj so trgovine tolikokrat prizorišče izbruhov togote? Ne naključno. Včasih izberemo najmanj ugoden čas za nakupovanje, saj se bliža ura, ko bi moral otrok že v posteljo ali jesti. Otroku je v trgovini dolgčas in nakupovanje traja in traja. Če popuščamo pred blagajno otrokovim zahtevam in se pogajamo o tem, ali bomo mu kupili samo ene ali dvojne bonbone, prav gotovo ne vplivamo pozitivno na razvoj dogodkov. Nekoliko ustrezneje izbirajmo čas nakupovanja, otroka zaposlimo in se z njim pogovarjajmo, a ga hkrati ne podkupujmo s sladkarijami, če bo priden. Postavimo pravilo glede tega, ki se ga bomo lahko vedno držali.

Velikokrat pride do izbruha togote, ko se neko opravilo začne ali konča. Ali otrok nekaj rad dela in želi nadaljevati ali nečesa noče delati, ni nujen vzrok izbruha.

Večkrat je že sama sprememba dovolj velik vzrok, saj otrok težko obvladuje spremembe, ker živi predvsem v sedanjem trenutku.

Otroku včeraj, jutri in kaj je še takšnih izrazov, ki opredeljujejo čas odraslih, ne pove nič. Ne razume jih, ker so zanj v celoti abstraktni.

Zato je koristno, če ima otrok red in družinsko življenje v glavnem teče po ustaljenih »tirih«. Tako lahko predvidi spremembe. Ustaljen urnik pomeni, da otrok lahko poveže neko dejavnost z določenim delom dneva. Otroci potrebujejo varno in urejeno življenje, ker jim daje občutek varnosti in sreče.

To seveda ne pomeni, da mu vnaprej načrtujete vse ure njegovega dneva. Gre za načrtovanje bistvenih aktivnosti otroka. Kadar načrtujete spremembo nekega opravila (otrok bo moral n.pr. prekiniti z igranjem), mu to povejte prej in ga občasno spet spomnite. Lahko vpletete v pogovor naslednje opravilo (n.pr.kopanje) in otroku vzbudite zanimanje zanj.

Otroku ponudite možnost odločanja, a mu omejite možne odločitve. Če boste otroku ponudili deset vrst hrane za zajtrk ali deset oblačil, ki jih bi naj oblekel, mu ne boste dali možnost sprejemanja odločitve in poudarili njegovo samostojnost, ampak ga boste zmedli in mu vlivi občutek, da ni sposoben sprejemati odločitev, da ni »dovolj velik«. Je kaj hujšega za otroka, kot občutek »da ni dovolj velik«? Lahko mu ponudite možnost izbire med tremi jedmi, ki so vsa primerna za n.pr. zajtrk in mu dovolite, da sodeluje pri tako pomembni zadevi, kot je njegova prehrana (naj vrže v koruzne kosmiče še kakšen košček čokolade, če si tako želi). Vsekakor ne smejo biti predmet pogajanja pravila o vedenju pri obrokih. Tu moramo biti dosledni. Tudi pri oblačenju ravnajte podobno. Če boste otroku dali na izbiro tri majčke, ki so vse z vidika primernosti ustrezne, naj si jih sam izbere. Barve niso usklajene? Komu to mar?! Naj si otrok oblikuje svoj »stil«!

LAHKO SAMI RAVNAMO DRUGAČE?

Vzgoja je pravzaprav odnos, proces, ki poteka v dveh smereh.

 

Gre za odnos med otrokom in vami oziroma za vaše odzive na otrokovo ravnanje in vedenje in odzive otroka na vaše ravnanje ali vedenje.

To pomeni, da ni bistven samo značaj otroka, ki lahko večkrat pogojuje pojav izbruha togote, ampak tudi vaš značaj. Ta lahko na izbruh ali že same okoliščine, ki bi lahko izbruh povzročile, vpliva tako ali drugače. Bolj ste vzkipljivi in napeti, manj ustrezen bo vaš odziv. Bolj imate že v naprej oblikovane predstave o vedenju vašega otroka, o tem, kaj je »prav« in kaj ne, težje vam bo.

Ne spreminjajte njegovega značaja, ker vam ne bo uspelo.

Saj tudi vas ne more nihče spremeniti!

Spodbujajte njegove naravne prednosti, nagnjenja, interese in skrite talente, ki so v njem.

Otrok potrebuje točno določene meje (omejitve), potrebuje pravila in red, da se počuti varno. Pogosto starši mislimo, da otrok razume meje, ki mu jih postavimo. Moramo biti čimbolj jasni in mu jih večkrat ponoviti. Če jih otrok ne razume, jih tudi upoštevati ne more. Glede omejitev moramo vztrajati in biti dosledni ter dovolj strogi. Omejitve ne smejo biti predmet razprave med vami in otrokom. Vendar bodite tudi glede omejitev in pravil realni.

Če boste otroku postavili toliko pravil, da jih realno ni možno upoštevati, bo otrokov svet svet nenehnih frustracij, notranjega boja in morda zapiranja vase. Postavite nekaj bistvenih pravil in se jih držite dosledno.

Oba starša. Verjetno ni potrebno posebej omenjati, da morata nastopati složno.

A hkrati potrebuje otrok spodbudo, ljubezen, razumevanje, podporo in predvsem vas. Spodbujajte in pohvalite ga ter krepite njegovo samopodobo, da bo cenil samega sebe.

Pogovarjajte se z njim o njegovih čustvih, da jih bo lahko razumel. Otrok v teh letih ne razume, zakaj je jezen, žalosten in to v njem vzbuja frustracije.

Še nekaj. Otroci ne vedo, da jih imate radi. Povejte jim to večkrat, tudi tekom dneva, objemite jih in poljubite.

 

 

TUDI IZBRUH JE KORISTEN!

Lahko naredimo ali ravnamo drugače, da bi morda preprečili izbruh togote?

Izbruh togote nam včasih lahko uspe preprečiti, če otrokovo pozornost usmerimo drugam. A včasih takšni poskusi, posebej, če niso ravno »posrečeni«, povzročijo še hujši izbruh togote. Vaša domiselnost in tudi interes otroka sta bistvena. Otroka moramo nato zamotiti z določeno dejavnostjo, saj se bo kmalu »spomnil« in smo izbruh premaknili in ne preprečili. Nekaj časa je smiselno, da traja takšna prezaposlitev otroka, a takrat, ko bo miren, se moramo vseeno pogovoriti z njim o njegovih občutkih, ki so pogojevali skorajšnji izbruh togote.

Seveda je načinov preprečitve izbruha več, od tega, da otroka ločimo od sebe za nekaj časa, ali nasprotno, da ga trdno stisnemo v objem. Kaj deluje? Zelo različno. Odvisno od otroka.

Tudi takrat, ko pride do izbruha togote, morate otroka objeti.

V začetku potrebuje prostor, ker želi stran od vas. A takrat, ko bo spet pripravljen za vaš objem, ga objemite. Vsak izbruh otroka pretrese in v njem vzbudi še dodatne frustracije, poleg tistih, ki so izbruh povzročile.

Izbruh togote je koristen, saj otrok izrazi z njim svoja čustva, ki jih ne zna izraziti na drugačen način. Pomembno je, da se o njegovih čustvih takoj potem pogovorite brez pridiganja in obtoževanja.

Pomagajte otroku, da bo razumel sam sebe, kaj je čutil, kakšni so bili njegovi občutki, ki so vodili v izbruh. Tako se bo naučil, da ni potreben izbruh, ampak lahko obvlada vse frustracije in nasprotja tudi na drugačen način.

Zato se izbruhi togote v glavnem končajo do četrtega leta otrokove starosti, saj jih otrok preraste. Če se nadaljujejo, potem ste s svojim vedenjem v otroku oblikovali stališče, da izbruhi togote lahko dosežejo učinek, ki ga otrok hoče. Otrok se je naučil, kaj deluje in to pridno izkorišča, da doseže svoje.

Vedno in v vsakem primeru, naj je prišlo ali ne do izbruha togote, se moramo z otrokom iskreno pogovoriti.

Tako kot mi izražamo svoje občutke, tako se bo od nas naučil otrok izražati svoje občutke.

Naučil se bo povedati, kaj čuti in naučil se bo razumeti, kaj je čustvo, ki ga je obvladovalo in kako se lahko z njim sooči na bolj konstruktiven način.

Saj to je tisto, kar je bistveno!

 

Izbruh togote je samo posledica nerazumevanja čustev in notranjih nasprotij v otroku.

 

 

 

 

Če se bo naučil, kako se soočiti s sabo in svojimi čustvi, kako jih iskreno izraziti, kako se postaviti zase, potem kot odrasel ne bo uporabljal različne nekonstruktivne načine obvladovanja tega, kar čuti.

Ne bo se umikal v svoj svet, ne bo polnil praznin z raznimi oblikami odvisnosti, od hrane od alkohola.

Sprejeti se in razumeti se je vedno najtežje, kajne? Torej razumite, da je vašemu otroku težje, kot vam.

 

 

sorodni članki: