RSS info@adamineva.com http://www.facebook.com/adamineva

Mami, glej, saj me ima že rad …!!!

20. nov 2010 - avtor: m.s.

Ob teh besedah in tistih moledujočih očeh naših malčkov enostavno pozabimo, da je starševstvo zelo nehvaležna vloga vzgajanja iz enega trenutka v drugega. Samo pokimamo, sprejmemo tisoče poljubov, objemov in vzklikov »hvala mami« in … pademo, kamor nismo želeli.

Mami, glej, saj me ima že rad …!!!

Seveda gre za naše male nadebudneže in njihove majhne, sladke ljubljenčke. Ja, dokler so majhni so tako ljubki, kajne? In prvi teden, morda dva, se še cela družina in seveda otroci ukvarjajo ves čas z novo družinsko pridobitvijo. Bolj je naš nov družinski član že naš »star družinski član«, bolj postaja skrb in vse, kar je povezano s kvalitetnim bivanjem hišnega ljubljenčka znotraj našega doma, naša in samo naša skrb in »izključna pravica«. Takrat, ko z dežnikom v roki stojimo pred hišo ali blokom in čakamo, da naš hišni ljubljenček naredi svoj kupček, živčno pogledujemo na uro, preverjamo, ali imamo v žepu vrečko za odstranitev kupčka v ustrezen smetnjak, se nam kakor valovi na obalo vrača vedno znova in znova vprašanje : Kako sem pristal (pristala) tukaj?

Saj res, kako ste pristali v tej situaciji?

PO TOČI ZVONITI JE PREPOZNO

Seveda imate radi, celo zelo radi vašega hišnega ljubljenčka. Naj bo to muc, psiček ali pes, ali katerakoli druga vrsta živali, ki jo je tako prijetno opazovati, in se smejati vsem njenim vragolijam. Seveda, če gre še za mladička. Je kaj lepšega, kot majhno »ščene«, ki nas pričaka z »divjim« lajanjem, mahanjem z repom, vrtenjem okrog svoje osi, in kaj je še podobnih izrazov veselja ob naši vrnitvi domov? Vsaj nekdo se nas res iskreno razveseli, kajne? Seveda dejstvo, da smo tisti, ki dajemo hrano v njegovo posodo in skrbimo zanj, nima posebne povezave s tem! Ali morda tudi?! Ali muc, ki se obregne ob naši nogi z visoko dvignjenim repom in kot sulica pridrvi »bogveodkod«, ko vsujemo hrano v posodico. Tako pač je. Preprosto jih imamo radi.

A seveda imeti rad ne pomeni samo množico lepih trenutkov z našim hišnim ljubljenčkom, kadar imamo čas. V tem je osnovno vprašanje ali ključ odločitve, kadar razmišljamo o hišnem ljubljenčku.

Žival ni naša samo takrat, kadar imamo ravno čas, ampak si moramo čas zanjo vzeti. Ustrezna in stalna skrb za žival, katerokoli žival, je naša odgovornost, če smo jo enkrat sprejeli v naš dom.

Velikokrat se soočam z živalmi, ki so v takšnem stanju, da človeka enostavno zaboli srce. Gre za dve skrajnosti: po eni strani posamezniki sploh (ali ne dovolj ustrezno) ne skrbijo za žival, po drugi strani v tej skrbi pretiravajo. Obe skrajnosti sta enako slabi.

Tudi ljudje, ki so spremenili svojega ljubljenčka v nekakšno »coklo« svojih kompleksov, duševnega stanja, čeprav načelno skrbijo za žival, niso nič boljši od tistih, ki slabo ali sploh ne skrbijo za žival.

Kadar sprejmemo v svoje življenje žival zaradi sebe kot odrasla oseba, seveda prevzamemo odgovornost za njeno skrb v celoti na svoja pleča.

Drugače je, kadar sprejmemo takšno odločitev zaradi otrok, a nam dejansko ne ustreza najbolj.

Ne zaradi tega, ker ne bi imeli radi živali, ampak zato, ker naš vsakdanj in način življenja zelo težko pokriva potrebe živali.

Dobro je, če upoštevamo v takšnih primerih, naslednje :

a) Nikdar ne kupimo otroku živali prej, preden se z njim ne pogovorimo o vsem, kar pomeni imeti žival v hiši: otroku moramo pojasniti, da žival ni igračka, ampak živo bitje, kot on, le da je skrb zanjo v celoti na naših ramenih. Predvsem mu pojasnimo, kaj vse obsega ta skrb, in čas, ko je nujno, da poskrbimo za žival na ustrezen način, čeprav bi takrat radi delali kaj drugega. Poudarimo, da za žival ni nedelj in počitnic in praznikov, ampak gre za skrb iz enega dneva v drugega.

Hkrati mu pojasnimo, da vsi sladki mladički enkrat odrastejo in potem niso več tako »sladki«, da majhni psički zrastejo v velike pse, majhne igrive mucke v velike, lenščine, ki poležavajo na kavču.

Otrok mora vedeti, kaj sprejema, če se odloči za žival. Pojasnite mu, kako bo žival spremenila njegovo življenje.

Priporočam, da obiščete kakšnega prijatelja, znanca, ki ima žival, in preberete skupaj katero izmed množice knjig o skrbi za žival.

Morda ni tako zanemarljivo, če mu omenimo tudi, da skrb za žival pomeni tudi določen del denarja, ki ga bo družina morala nameniti za njeno skrb. Ne samo priskrbeti si žival, ampak predvsem dnevna skrb zanjo in izredne stvari, kot so obiski veterinarja, šolanje, ipd.. Če denarja v družini ni dosti, se mora otrok zavedati, da s tem določen del denarja, ki smo ga namenili ostalim članom (tudi njemu), z novim družinskim članom moramo nameniti slednjemu.

b) Otrok mora v celoti prevzeti odgovornost za žival: seveda to ne pomeni, da ne bomo vsi družinski člani skrbeli za žival, a žival je v prvi vrsti »njegova«. Zato ne kupujte živali kot darila otrokom (živali niso igračke!), posebej, če so otroci še majhni in niso dejansko sposobni skrbi za živali. Tu moramo biti sami dovolj odgovorni, da se zavedamo, da je v tem primeru žival naša skrb in odgovornost. Torej se ne odločamo zanjo zaradi otroka, ampak zase, kot odrasli v družini.

Seveda moramo otroku ustrezno pojasnit, kaj sploh pomeni »biti odgovoren«.

Najbolje, da mu prepustimo določeno aktivnost v družini za določen čas, da otrok začuti, kaj prinaša s sabo odgovornost. Otroci hitro ugotovijo, da je odgovornost morda res na določen način »breme«, a ima tisto mamljivo sladkost – svobodo odločanja. Za otroke je to vedno znamenje, da so »veliki«, da jim zaupamo.

c) Z otrokom se pogovorimo o vrsti živali, ki si jo želi, in mu pojasnimo, kaj so značilnosti tako živali same, kot posebne skrbi zanjo: razlika je, če je otrok navdušen samo za eno vrsto živali, a mu tudi v tem primeru pojasnimo, zakaj n.pr. ni ustrezno, da bi kupili takšno žival (n.pr. konja).

Bistveno je, da otrok razume, da določenih živali zaradi naših omejenosti (prostor, vrt, ipd.), ne more imeti.

Hkrati mora razumeti, da so določene živali, ki so mu morda všeč, bolj nedružabne in je večina aktivnosti z njimi omejena na opazovanje živali. Otroci si v glavnem želijo živali, ki jih lahko ljubkujejo, se z njimi igrajo, ki so mehke in tople. Seveda so izjeme.

Prav tako mu pojasnimo, kakšna je življenjska doba živali, če si otrok želi žival, ki ima zelo kratko življensko dobo, kako je z mladički, kaj žival je, ipd..

Predvsem moramo biti sami dovolj odgovorni za vzgojo otroka (žival je enkraten način, da se otrok nauči vzajemne odgovornosti, in hkrati »trening v ljubezni« do bližnjega), za žival, ki jo bomo sprejeli v svoj dom, in seveda do sebe. Če nam je že sama misel o kakršnikoli živali zoprna, potem ni smiselno, da sprejemamo žival v svoj dom.

Sami najbolje poznamo svojega otroka, zato vemo, kolikokrat je želja zares želja, ali samo trenutno navdušenje. Najbolje, da z otrokom obiščemo predhodno večkrat azil, in izkoristimo možnost, ki jo ponujajo že marsikje, da žival odpeljemo na sprehod. Dogovorimo se najprej sami v azilu, ali obstaja možnost, da vzamemo žival na dom za krajše obdobje, da se otrok sreča s samim pomenom »imeti ljubljenčka«. Morda imamo znance, sorodnike, ki so odšli na dopust, in prevzamemo skrb za žival v svoje roke.

Zavedajmo se, da sprejem živali v svoj dom, pomeni skrb za žival »do konca«. Zato so azili in ceste tako polne zapuščenih živali, ker jih ljudje po določenem času zavržejo. Tudi otroku s tem ne dajemo dobrega zgleda, saj bo dobil predstavo, da lahko »živo bitje« enostavno zavržeš, če ti več ne ustreza. Potem moramo pač poskrbeti, da žival prepustimo drugi družini, če ugotovimo, da je enostavno ne moremo imeti.

Po toči zvoniti je prepozno. Nikoli ne popustite otroku, ker ste slučajno naleteli na lepo živalco, ki si jo tako zelo želi. Starševstvo ni tekma v priljubljenosti, ampak vzgoja. Če bo otrok »jezen«, bo pač jezen.

OTROK NE MORE SKRBETI ZA ŽIVAL ČISTO SAM

Preden se pogovorimo z otrokom, moramo razčistiti zadevo sami pri sebi. V glavnem se problem z živalmi v družinah pojavlja takrat, kadar kupimo otroku žival, ko je še majhen in dejansko ni sposoben v celoti skrbeti za žival. Predvsem moramo glede tega vedeti naslednje :

a) Če je otrok dovolj star, da si želi žival, potem je tudi dovolj star, da prevzame en majhen delček skrbi zanjo (od starosti otrok je seveda odvisno, kakšna bo ta skrb). Ne glede na to, moramo otroku ta del skrbi za žival prepustiti v celoti, a ga seveda spremljati. Ne opominjati, prositi, ampak spremljati brez tega, da bi otrok to začutil. Seveda ga moramo v začetku naučiti, kako naj skrbi za žival. Če je otrokova obveznost skrb za hrano, mora vedeti, kdaj, kako, na kakšen način mora poskrbeti za hrano našega ljubljenčka.

b) Otrok ni nikoli dovolj star, da bi v celoti prevzel skrb za žival na svoja ramena (razen, če je odrasel). Če pričakujemo in se obnašamo v smislu »žival je otrokova; on jo je želel«, odražamo s tem samo našo nezrelost in neodgovornost, tako do otroka, kot do živali. Določen del skrbi, ne glede na starost otroka (razen, če je otrok v bistvu odrasel), bomo morali prevzeti sami. Ne gre le za finančno plat skrbi, ampak tudi ostale zadeve, za katere otrok ne more ali težko poskrbi. Če nabavimo psa, bo otrok zelo težko njegov »gospodar«, če je star sedem let. Šolanje psa, ki je smiselno in dejansko odgovorno zaradi nas in ljudi v naši okolici, bomo morali prevzeti sami. Obiske veterinarju bomo prevzeli skupaj z otrokom. In podobno.

Zato moramo najprej sami s seboj in seveda partnerjem pogledati na spremembo v našem življenju z nabavo živali v celoti realno.

Ne moremo popuščati našim željam, če te niso realne, in ne moremo »preseči« sami sebe v pričakovanjih, kako se bo naš odnos spremenil, če naš odnos do živali ni takšen, da bi omogočal skrb za žival.

Če smo si sami želeli celo otroštvo kužka, a ga nismo dobili, ne moremo sedaj popustiti želji otroka zaradi tega, če dejansko nimamo realnih možnosti imeti žival. Ni namreč samo naš odnos do živali ključen v tej odločitvi, ampak naš način življenja.

Ne moremo samo reči : »Bomo že nekako«.

Prav tako si ne delajmo utvar, da bomo že vzljubili živalco, če so nam n.pr. psi zoprni, ali se jih celo bojimo ali smo alergični na mačjo dlako, ali ne prensemo misli, da bi se povsod v stanovanju pojavljale živalske dlake, ipd..

Izhajajmo iz sebe in naših možnosti.

Če imamo majhno stanovanje, kjer komaj lahko živi naša družina, potem si ne omislimo psa, ki je velik kot majhno tele. Žival potrebuje prostor, gibanje. Morda je muca boljša izbira.

Hišni ljubljenčki v otrokovem življenju pomenijo enkratno možnost obogatitve življenja otroka in še boljšo možnost privzgojitve določenih kvalitetnih lastnosti otrokove osebnosti.

Ne gre za vprašanje, ali je žival koristna za otrokov razvoj ali ne, ampak za vprašanje, ali smo mi in naš otrok sposobni skrbeti za žival na ustrezen način.

Samo to bi moralo biti vodilo takrat, ko se odločamo o nabavi živali.

Zato ne »popuščajte« ob tistih vprašljivih, majhnih očkah vaših otrok, ob tistih obljubah, lupčkih, objemih in stavkih »oči, glej, rad me ima; mene je čakal«. Premislite dvakrat in se pogovorite z otrokom. Tudi čez mesec dni, ali kasneje, bo še vedno možnost, da v svoje življenje sprejmete hišnega ljubljenčka, ki si ga tako zelo želi vaš otrok.

Želeti si ga morate pravzaprav vsi.

sorodni članki: