Prvi korak skozi šolska vrata

Največ, kar lahko naredite za svojega prvošolčka je, da se postavite v njegovo kožo. Spomnite se sebe tistega dne, ko ste prvič stopili skozi šolska vrata. Kako ste se počutili? Vas je bilo strah, a ste bili hkrati radovedni? Ste iskali mamino zavetje, a hkrati želeli pokazati, da ste že veliki? Prvošolček z rumeno rutico.

Prav gotovo vsi na prvi šolski dan opazimo majhne deklice in fantke z rumenimi ruticami. Prvošolčki. Morda se celo nasmehnemo ob spominu na naš prvi šolski dan, tisto prvo srečanje s šolo. Morda se spomnimo svojega otroka in njegovih pričakovanj ob prvem srečanju s šolo. In potem pripovedi, ki je ni bilo videti konca in ne kraja o vsem, kar se je dogajalo tisti dan v šoli. Prvošolčki. Čeprav dejansko še tako majhni, a vendarle vsi s podobnim občutkom : »Sedaj sem velik. Sedaj že hodim v šolo.« Skoraj ne več otrok, kajne? Počutili smo se »tako« velike. Vse do tistega dne, ko so nas večji otroci začeli zbadati na vsakem koraku s »prvošolček« in nam nagajali na vse mogoče načine. Takrat smo začutili, da smo … na začetku.

NI VSAK PRVI KORAK SKOZI ŠOLSKA VRATA PRIJETEN

Otroci so različni. A za vse otroke pomeni srečanje s šolo zelo veliko razširitev njihovega prostora in okolja.

Če so bili sedaj bolj ali manj varno zaprti v krogu družine, morda samo še vključeni v vrtec, kjer so bili v stiku z otroci, ki so vsaj približno njihove starosti, se z vstopom v šolo to bistveno spremeni. Od šestega leta, kolikor so stari prvošolčki ob svojem prvem koraku v današnjo devetletko, do štirinajstega leta, kolikor so stari tisti »najstarejši« v devetletki, »glavni«. Se sploh zavedate, kako zelo obširen razvoj naredi otrok v tem času. In kako zelo različni so prvošolčki od devetošolcev!

Otroci se v glavnem šole razveselijo.

Zelo ponosni so nase, na dejstvo, da so že tako veliki, da niso več majhni otroci, ki hodijo v vrtec.

Saj poznate tisto »strokovno« ugotovitev prvošolčka, ki je komaj poduhal šolske klopi : »Aja, v vrtec še hodi?! Potem je še majhen otrok.« Seveda je on že »velik otrok«; otrok, a vendar velik, saj že hodi v »pravo« šolo.

Prav gotovo ste se, če seveda imate prvošolčka, že pred dopustom ali vsaj v začetku avgusta odpravili v trgovine, kjer ste kupili prvo šolsko torbo, prvo peresnico, šolske copate, barvice (ja, najbolje kar tisto škatlo, kjer jih je štiriindvajset, kajne?) in skoraj »bankrotirali«. Ja, šola ni zastonj. Nikoli ni bila in nikoli ne bo. Sedaj je ena izmed najbolj ustreznih področij, kjer se potrošništvo razvija kot goba (šola bo vedno; otroci, v pričakovanju šole, tudi; in starši, ki se ne znajo upreti veselim otroškim očem, ki gledajo vse te čudovite, »potrošniško uravnane«, šolske potrebščine).

Mimogrede, sama bi to omejila, ker s tem zaviramo otrokovo ustvarjalnost, samoiniciativnost in jih postavljamo v okvirje, ki zanje dejansko niso koristni.

Ustvarjalnost je v tem, da s tistim, kar imaš, narediš tisto, kar si želel narediti. Pomembno je, da se znaš »obrniti«, ne pa, da se ti vse prinese na mizo, skupaj z navodili, kako kaj narediti.

Zame je moj spomin na prvi šolski dan vsaki razred moje osemletke tudi spomin na zavijanje zvezkov in knjig, pisanje naslovov na popolnoma bele nalepke in delanje robov v zvezkih. Lep spomin, čeprav robov nikoli nisem rada delala. Drugače je bilo z ovitki iz raznobarvnega papirja in kasneje revij. A ker je bil v to delo vložen moj trud, je bil moj odnos do zvezkov in knjig seveda drugačen.

Danes otroci izgubljajo, pozabljajo, uničujejo iz samega dolgčasa med poukom. Nimajo odnosa do stvari, ki so se jih v začetku tako zelo razveselili. Morda bi se morali vprašati, zakaj je temu tako. Prvič je prvič in starši tu, hočeš-nočeš, pademo v vrtinec, iz katerega nam v glavnem ne uspe pobegniti, dokler se navdušenje nad šolo malo ne poleže.

Vsi otroci seveda ne dobijo vsega, kar bi si želeli. Stik z ostalimi otroci in svojo »drugačnoštjo« zaradi tega je lahko dokaj boleč za otroka. V vrtcu se te razlike ne pokažejo tako zelo kot v šoli. Zato je zelo bistveno, da otroka vzgajamo v samozavestno osebo. Bistven za takšen razvoj otroka je vzor, ki ga ima otrok v starših in družinskem okolju nasploh. A o tem nekoliko kasneje.

Morda se moramo še bolj zavedati strahu, ki ga lahko v otroku vzbudi prvi korak v šolske klopi. Dokler se otrok dejansko ne sooči s šolo in množico igrivih, klepetavih, nagajivih otrok, se prav gotovo veseli svojega odhoda v šolo. A že sam prihod v šolo ali morda kasneje kakšna negativna izkušnja, lahko v njem vzbudi odpor do šole. Kolikokrat se zgodi, da nam otrok ves vesel sporoči, da si je premislil in da v šolo ne bo več hodil. Če smo preveč očitno omenjali denar, ki smo ga zapravili za njegove šolske potrebščine, bo morda pričakoval naš pozitiven odziv. Ja, otroci se večkrat niti ne zavedajo, da z razliko od vrtca, pri šoli nimajo izbire, ali bodo dejansko hodili v šolo ali ne.

KAJ NAREDITI, DA BO OTROK RAD HODIL V ŠOLO ?

Otrok se bo lažje soočal z drugimi, če bo trden v sebi, če bo samozavesten. Večkrat smo že omenjali, kako bistveno je, da ne poskušamo biti popolni starši, ampak dovolimo biti sebi ljudje s svojimi napakami in čustvi ter načinom izražanja teh čustev. Velikokrat ne zmoremo povedati, kaj v resnici občutimo, kar ni pravilno. Dovolimo si svoja čustva in jih zaupajmo otroku, saj se mu bomo na ta način približali kot ljudje s svojimi napakami in vsem, kar pač smo. Samo tako se bo otrok tudi naučil obvladovanja svojih čustev. Verjetno ne bo dobro za otroka, če bo ob vsaki prizadetosti v šoli planil v jok.

Ob prihodu v šolo je strah pogosto tisti, ki prevlada v otrokovem sprejemanju šole. Poskusimo preko pogovora z otrokom odkriti njemu samemu, kaj mu povzroča strah. Ne odpravimo ga samo z zamahom roke v smislu »to ni nič takega«, ali »saj bo minilo«. Poslušajmo ga in razumimo, da dejansko gre za blokado.

Poskušajmo mu povedati, da je njegov strah povezan s tem, da vstopa v »svet« in da ne zaupa sam sebi dovolj, kako bo se v tem »svetu« znašel.

Povejmo mu, kako smo se počutili sami in kako smo premagali strah sami. Seveda moramo izbrati ustrezne besede. Tolažba je vedno dobrodošla in seveda beseda, da vemo, da bo zmogel, saj tudi doma zmore že toliko stvari.

Seveda se moramo o čustvih, željah, napakah in podobnih stvareh pogovarjati in hkrati biti otroku zgled.

Če bomo sami priznali otroku svoje napake in mu pojasnili svoje ravnanje, se bo počutil varnega, ko nam bo zaupal svojo napako, svoja čustva, svoje želje. Odkritost v odnosu.

Ne podcenjujmo otrok zaradi starosti v smislu, da otrok še ni dovolj star, da bi razumel. Otroci razumejo, le način, kako jim stvari pojasnimo, mora biti prilagojen otroku. Za razvoj samozavesti pri otroku je to zelo bistveno, kakor nasploh odnosi v družini.

Pogovarjajmo se z otrokom

Pomembno je, da se z otroci pogovarjamo in pri tem upoštevamo njihovo starost in osebnostni razvoj. Pogovor ne bo uspešen, če otrok naših besed ne bo razumel, ali bodo naše besede vključevale obtoževanje, vzbujanje občutka krivde, nasilje, opominjanje, ukazovanje, ipd.. Otrok se bo v tem primeru »zaprl«.

V pogovor z otrokom vključimo vprašanja, ki potrjujejo naše in njegovo razumevanje tega, kar nam je otrok povedal, ali kar smo povedali sami otroku. Enako pomembno je, da otroku privzgojimo občutek, da so vsa čustva, ki jih ima, »normalna«, ker jih bo le na ta način znal ali upal izraziti. Seveda je zopet v ospredju zgled.

Enako velja za želje. Otrok se mora počutiti varnega v posredovanju svojih želja, kakršnekoli že so. Nikoli jih ne poteptajmo, ker mi nanje gledamo kot na »nerealne« ali »nesmiselne«. Želja je motivator razvoja. Ne pozabimo tega.

Če govorimo o komunikaciji ali pogovoru z otrokom, potem seveda pogovor teče na relaciji starši-otrok in otrok-starši. To pomeni, da se moramo pogovarjati z otrokom o nas in o našem videnju otroka ter otroku pustiti, da nam pripoveduje o sebi in o nas. Poslušajmo jih, spoštujmo njihova mnenja in se šele takrat, ko nam otrok pove, kar je želel, pogovarjamo o našem videnju tega, kar nam je povedal. V pogovoru morata biti obe strani aktivni (drugače imamo monolog sami s seboj, kajne?). Zato je pomembno, da imajo otroci v pogovoru možnost sprejemanja odločitev, ker bodo samo tako lahko prevzeli odgovornost za to, kar so se sami odločili. Seveda jim moramo ustrezno razkriti naše mnenje o tem, kar njihova odločitev v naših očeh pomeni zanje. Poudarek je na »ustrezno«. Ne z norčevanjem, dvomi v sposobnosti otroka, ipd..

Samozavesten in samostojen otrok bo se lažje znašel v okolju

Če bo otrok samozavesten, bo se tudi lažje ubranil vseh negativnih vplivov vrstnikov. Čeprav je otrokom zelo pomembno, da so sprejeti s strani vrstnikov, si bo lažje dovolil svojo »drugačnost« tam, kjer se to ne bo ujemalo z osnovnimi vrednotami, ki smo jih privzgojili otroku. Zavedajmo se, da ni lahko biti otrok in da znajo biti otroci zelo kruti do vrstnikov. Če bomo sprejeli tudi otrokov »NE«, kadar se ne bo strinjal z nami in bomo mu dovolili, da bo utemeljil svoj »NE«, bo otrok lažje rekel vrstnikom svoj »NE«. Tudi »NE« se je treba naučiti reči.

Ne vzgajajmo pridnosti. S tem vzgajamo otroka zase in ne zanj. Osnovni namen je, da otroka vzgojimo v odraslo osebo, ki bo svobodna v svojih odločitvah in odgovorna v enaki meri, kot je svobodna. Zato otroka vzgajajmo v spoštovanju in upoštevanju pravil in meja, ki smo jih postavili zanj. Znotraj teh meja mu pustimo svobodo in spoštujmo njegovo svobodo odločanja in izbire med različnimi možnostmi.

O mejah smo že pisali. Samo toliko, da se spomnimo. Meje ne smemo določati na osnovi naših želja, ampak z upoštevanjem otrokove varnosti. Otroku mora biti vedno popolnoma jasno, kakšne so te meje. Enako velja za pravila. Pravila so stalnost v življenju otroka (odvisna seveda od starosti otroka) in mu dajajo občutek varnosti. Določajo tisto znano pravilo svobode : moja svoboda se konča tam, kjer se začne tvoja svoboda.

Pravila torej dajejo svobodo. Svoboda ni kaos in ne pomeni, da lahko vsak dela, kar želi. Svoboda je predvsem odgovornost.

Otrok mora torej vedeti, kaj od njega pričakujemo in kaj je dovoljeno. Tako bo lahko postal odgovoren del družbe in svoboden v svoji odgovornosti do sebe in v odnosih z ljudmi.

Šola zahteva samostojnost otroka. Vzgajajmo otroka tako, da bo samostojen. Ne pripravljajmo šolske torbe zanj, ne delajmo njegovih domačih nalog, ne spominjamo ga nenehno, kaj mora narediti. Če opazimo, da ima problem, se z njim pogovorimo. Otroku pomagajmo skozi pogovor poiskati bistvo problema in naj sam poišče rešitev. Zelo pomembno je, da otrok sam ugotovi, kje je njegov problem in sam najde rešitev zanj.

Otroku moramo pustiti, da opravlja sam tisto, kar zmore opraviti (glede na leta in osebnostni razvoj) in da se v težavah sam poskuša izkopati iz njih. Če bo v začetku šolskega leta prvošolčka njegova napaka sprejeta z nasmehom s strani učiteljev, verjetno ista stvar ne bo imela enakega učinka, ko bo otrok v tretjem razredu osnovne šole.

Razmišljajmo, da otroku z nenehnim našim poseganjem v »njegove stvari« ne delamo nobene usluge. Samostojen je otrok, ki lahko ob upoštevanju let in njegovega osebnostnega razvoja, naredi to, kar zmore in mora, sam.

Predvsem ne pozabimo, da otrok potrebuje igro in da je igra še vedno najboljši način učenja. Prav tako mora imeti otrok dovolj gibanja v naravi, dovolj spanja in če je le mogoče svoj majhen prostor, kjer bo delal vse, kar je povezano s šolo. Bodimo tam gost in otroku pustimo vlogo gostitelja. Šola je pravzaprav njegova stvar, kajne? Zakaj starši na to tolikokrat pozabimo?

sorodni članki:

• 
  Mami, glej, saj me ima že rad …!!!
• 
  Otrokom moramo postaviti meje
• 
  Avtoriteta kot bumerang ali zloraba pozicije moči
• 
  Ne igrajte vloge popolnega starša… bodite človek
• 
  Najlepše darilo otroku ste vi sami