Se kdaj sprašujete, kje so vaše meje?

3. maj 2010 - avtor: Psihologinja S.A.R.A.

Imate kdaj občutek, da »vsi hodijo po vas«? Kako hitro vam kdo »stopi na žulj«? Se občasno sprašujete, če ste preveč popustljivi?

Vsak izmed nas ima različne predstave o tem, kaj od drugih v odnosu pričakuje. Nekateri so bolj popustljivi, razumevajoči in hitreje odpuščajo. Neko dekle je napisalo: »Imam fanta, ki ga imam zelo rada. Vedno sem naredila vse za njega. In to resnično vse. Pred dvema letoma pa se je začel zelo čudno obnašati in ugotovila sem, da ima z neko žensko razmerje. Ko sem mu to povedala, je pobesnel in me obsojal, da sem nora in da si izmišljujem…preoblači se tudi v žensko in se dobiva z moškimi… rada bi mu pomagala in ga razumela.«

Spet drugi se veliko prej razburijo, naših opravičil ne sprejmejo zlepa ali pa nam niti ne dajo možnosti, da se opravičimo. V odgovor na prejšnjo situacijo je nekdo napisal: »Jaz bi tega moškega na tvojem mestu še zdavnaj zapustil. Res ne vem, kako se mu lahko pustiš, da te vrti okrog prsta.«

Kot vidimo iz zgornjega primera, je na nek partnerski odnos mogoče pogledati iz zelo različnih zornih kotov. Vprašamo se lahko, kaj je za nek odnos bolj funkcionalno, biti popustljiv ali nepopustljiv? Jasno je, da obe skrajnosti nista nikoli preveč dobrodošli. Pretirano popuščanje vodi do tega, da partnerju ne pokažemo jasno mej med tem »kdo smo mi« in »kdo mi nismo«. Na tak način partnerju namreč sporočamo, kaj od njega pričakujemo in kaj si želimo. Kadar naših meja ne postavimo jasno, nas partner tudi ne more spoštovati.

Še večja težava kot pomanjkanje spoštovanja s strani partnerja je v tem, da sta tak razumevajoč odnos in popustljivost redko resnična. Navadno smo popustljivi predvsem zato, ker želimo partnerju ugoditi. Pri sebi pa takrat nemalokrat začutimo, da smo ponovno zatrli samega sebe. Posledica tega je navadno partnerjevo brezbrižno obnašanje in naše pritoževanje nad takšnim obnašanjem. Radko ali pa nikoli pa se ne zavemo, da smo sami tisti, ki takšno partnerjevo vedenje izzovemo.

Če sodite k osebam, ki jih opisujejo zgornje vrstice in opažate, da imate zaradi tega tudi težave v odnosih, je sedaj čas, da izrazite, kar zares mislite. S tem seveda tvegate, da bi prišlo do konfliktov ali pa celo, da bi se vas odnos končal. Pridobite pa lahko veliko več kot izgubite. Pridobite lahko partnerjevo spoštovanje in gotovost o tem, da vas ima partner rad zaradi vas samih in ne zato ker mu z vsakim vaših dejanjem ugodite.

Druga skrajnost je pretirana strogost in nerazumevanje kakršnih koli napak, ki jih ima partner. Verjetno ste že slišali za besedno zvezo: »Kadar se zapiramo pred svetom, zapremo vrata tako za slabe kot dobre stvari.« Včasih je bolje, da ljudem in njihovim argumentom prisluhnemo, preden sprejmemo odločitev o tem, ali jim bomo oprostili. Včasih je ljudem namreč vredno oprostiti.

Takšne pretirano toge meje v odnosu tudi niso funkcionalne. Partnerja namreč z njimi silimo v nenaravno obnašanje. Za ljudi, ki meje v odnosu postavljajo pretirano strogo, se namreč vedno najdejo kakšne napake in kakšna vedenja partnerja, ki jim niso všeč. Partner se tako začne sčasoma, zgolj z razlogom, da se izogne prepiru, obnašati v skladu z našimi izredno visokimi pričakovanji. Ste že slišali, da nihče ni popoln? Tudi tisti, ki vas bolje opisujejo te besede, niste. Dobro je, da se tudi svojih napak zavedate, saj na tak način lažje sprejemate tudi napake drugih.

Z vidika partnerskega odnosa je skoraj zagotovo najboljša srednja pot med tem, da jasno pokažemo, kdo smo in kaj pričakujemo in med tem, da včasih kljub temu popustimo in oprostimo. Kaj pa v primeru, če še nismo v partnerskem odnosu? Kako drugim posredovati meje sebe in svojega vedenja? Kako pokazati človeku, ki ga na novo poznamo, kdo smo? O tem kdaj drugič.

Ključne besede: meje, odnos, oprostiti, popolnost, psiholog, strokovnjak, ženska

sorodni članki:

Se kdaj sprašujete, kje so vaše meje?

Povejte svoje mnenje