Se zavedate, da sooblikujete samozavest vašega otroka?

Se večkrat vprašate, kako lahko najbolj pomagate otroku v njegovi osebnosti rasti in razvoju? Zato, ker ga imate radi, ker vam ni vseeno. Samo sprejmite ga. Nič več.

Poznate samozavestne ljudi, ki vedno vedo, kdo so in kaj hočejo? Morda jih včasih občudujete in si želite, da bi jim bili tudi sami v določenih trenutkih podobni. Stati za svojimi stališči in pogledi ne glede na mnenje okolja; postaviti svojo ceno, ker veste, da samo ta cena odraža vašo vrednost; biti v glavnem brez dvoma vase in v svoja dejanja. Biti uspešni, izkoristiti svoje sposobnosti … Ste takšni? Ali niste in bi želeli biti takšni?

Odkod samozavest? Se vprašujete, zakaj niste bolj samozavestni? Osebno menim, da je samozavest del osebnostnih lastnosti posameznika, ki se oblikuje v obdobju njegovega odraščanja. Ne gre samo za obdobje pubertete in odraščanja mladostnika, ampak se začne v najbolj rosnih letih našega življenja. Če govorimo o obdobju otroštva in odraščanja, na oblikovanje samozavesti posameznika prav gotovo vplivajo tudi starši. Samozavest ne ocenjujem kot prirojeno lastnost človeka, ampak pridobljeno lastnost človeka. Zame je namreč samozavest predvsem moj odnos do mene same in skozi to moj odnos do okolja oziroma drugih ljudi.

KAJ SPLOH LAHKO RAZUMEMO KOT SAMOZAVEST?

Ljudje večkrat ocenjujemo ljudi zelo površno. Nekoga, ki je samozavesten, ocenimo kot domišljavega, nadutega, prepotentnega, ipd.. Zanimivo je, da za osebe, ki niso samozavestne, ponavadi nimamo toliko »vzporednih« opisnih izrazov, ki bi naj opredelili takšno osebo v določen »predal«.

Zakaj ljudje tolikokrat »predalčkamo« ljudi? Predvsem zaradi tega, ker s tem določimo naš odnos do njih ali našo vedenje in ravnanje v odnosu do konkretnega posameznika. Na določen način se počutimo bolj varne, če ljudem nadenemo »etikete«. V bistvu s tem omejimo sami sebe v odnosu do tega človeka, saj večkrat ne dopustimo drugih ravni ali vidikov odnosa s konkretnim posameznikom.

Samozavesten človek ve, kdo je, kaj hoče in kaj lahko doseže oziroma česa je sposoben. Predpogoj tega je, da poznamo sami sebe.

To pomeni, da poznamo tako svoje dobre kot slabe lastnosti in prepoznavamo ene in druge v svojem ravnanju in odnosu do sebe in drugih ljudi. Naše slabe lastnosti ali pomanjkljivosti ne vzbujajo v nas občutka krivde in se jih ne sramujemo. Zaradi njih smo prav tako to, kar smo, kot smo zaradi dobrih lastnosti ali prednosti. Če ne bi prepoznavali svojih slabih lastnosti ali pomanjkljivosti, ne bi mogli oceniti svojih sposobnosti ali zmožnosti. Moč samozavesti je ravno v tem, da vemo, da se lahko zanesemo sami nase. Samozavest vključuje spoštovanje samega sebe.

Kaj je potem domišljavost? Če smo domišljavi, predvsem poudarjamo svoje sposobnosti in dobre lastnosti, medtem ko »pozabimo« na slabe lastnosti, pomanjkljivosti oziroma slabosti. Enostavno prezremo tisto, kar nas z našega vidika moti ali ocenjujemo, da ni sprejemljivo z vidika okolja oziroma drugih ljudi. Če ne prepoznavamo svojih pomanjkljivosti, ne moremo ustrezno reagirati v situacijah, kjer se te lastnosti pokažejo. Lahko bi rekli, da ne obvladujemo določene situacije, ampak situacija obvladuje nas. Kako se lahko potem zanesemo nase?! Na določen način je lahko domišljavost oblika nesamozavesti, kjer se nesamozavest skriva za navidezno samozavestjo.

Pomanjkanje samozavesti se lahko odrazi na več načinov. Tako je lahko zunanji odraz pomanjkanja samozavesti, če v življenju ne tvegamo (ne v smislu hazardiranja, ampak sprejemanja odločitev, ki pomenijo spremembo v življenju). V bistvu pomeni tveganje zavesten sprejem spremembe, ki lahko pomeni tudi neuspeh, zavrnitev, ipd.. Zaradi pomanjkanja samozavesti ne sprejemamo takšnih odločitev, ker se dejansko ne zanesemo sami nase. Samozavest namreč pomeni sprejem spremembe, ker ocenjujemo, da bo pozitivna za naše življenje, in hkratno zavedanje, da bomo v vsakem primeru izšli iz situacije pozitivno. Lahko pademo, a vemo, da bomo spet vstali. Izkušnja je tista, ki bo v vsakem primeru za nas pozitivna. Gre za osebnostno rast.

KAKO SE OBLIKUJE SAMOZAVEST V ODRAŠČANJU?

Ob rojstvu imamo vsi v sebi »potencialno« samozavest, vendar gre za nezavedno samozavest. Kaj to pomeni?

Najbolje, da uporabim prizor iz filma Duh. Se spomnite, kako je Demi Moore oblikovala iz gline vazo? Če so bili njeni gibi ustrezni, je nastala čudovita, trdna vaza; če ne, se je vaza sesedla sama vase.

Tako je s samozavestjo. Lahko postanemo samozavestna oseba ali oseba s pomanjkanjem samozavesti. Na to v veliki meri vplivajo starši. Kaj v ravnanju staršev vpliva na otroka v smislu njegove osebnostne rasti in razvoja in s tem tudi na njegovo samozavest?

Odgovor leži v eni sami besedi : sprejemanje.

Kaj je to sprejemanje? Sprejeti nekoga pomeni, da ga resnično in v celoti sprejmemo takšnega, kot je. Oseba se v odnosu do nas zato počuti popolnoma svobodno, kar pomeni, da lahko govori o vseh svojih občutkih in problemih, saj ve, da bo sprejeta ne glede na to, kaj bo povedala ali kaj bo čutila.

Sprejemanje osebe ne bo imelo učinka, če ga ne bomo tudi pokazali. Izredno pomembno je, da znamo sprejemanje pokazati ali izraziti, saj oseba ne more zagotovo vedeti, da jo sprejemamo, dokler ji tega ne pokažemo. Lahko čutimo naklonjenost ali ljubezen do osebe, a če tega ne pokažemo, ne bo osebi to nič koristilo. Bistvena pri izražanju sprejemanja je komunikacija, ki je lahko verbalna (besedna) ali neverbalna (nebesedna; gibi, drža, izraz obraza, ipd.).

Kakšen učinek ima sprejemanje na otroka? Če otrok čuti, da ga resnično sprejemamo, postane »svoboden« v svojem lastnem razvoju. Odnos med otrokom in starši postane odnos, kjer otrok raste in se razvija, ustvarjalno premišljuje o lastnih spremembah (kaj bi lahko spremenil na sebi, za kaj je sposoben, kako bi postal drugačen, kakšen želi biti in kaj bi lahko naredil v tej smeri, ipd.) in sam rešuje svoje težave in probleme. Sprejemanje s strani staršev omogoči otroku razvoj njegovih sposobnosti.

S tem vpliva pozitivno na svojo duševno stanje (osebnostna rast, visoka samopodoba, samozavest, pozitiven odnos do sebe, ipd.) in sposobnost kreativnega razmišljanja ter lastne učinkovitosti. Pridobiva si izkušnje, ki ga oblikujejo v osebo, sposobno preiti skozi neuspehe, razočaranja in bolečine kot sestavne dele življenja in jih preseči z osebnostno rastjo.

Otrok, ki čuti, da ga sprejemamo, se čuti ljubljenega. Čeprav imamo radi otroka, mu lahko s svojim stalnim nesprejemanjem ali s tem, da mu ne pokažemo na ustrezen način, da ga sprejemamo, vzbudimo občutek, da ga nimamo radi. Zato nesprejemanje negativno vpliva tako na duševni kot telesni razvoj otroka, saj v otroku vzbuja občutek neljubljenosti.

KAKO RAVNAMO STARŠI, KO NE RAVNAMO V KORIST OTROKA

Starši v glavnem izhajamo iz vzgoje otroka, ki temelji na stalni prisotnosti potrebe, da otroku povemo, kaj dela narobe. Na ta način želimo otroku pokazati, kako naj postane boljši, kaj dela narobe ali ne dovolj dobro, kaj nam ni všeč, ipd.. Otroku ukazujemo, zapovedujemo, opozarjamo, kritiziramo, obsojamo, svetujemo, moraliziramo, pridigamo in kaj je še podobnih načinov vplivanja staršev na otrokovo ravnanje. Vse to predstavlja za otroka naše nesprejemanje njega samega, ki vzbudi v njem odpor (»upornik brez razloga«), obrambo ali napad, zapiranje vase, nezaupanje, neodkritost, ipd.. To je negativno tako za odnos staršev in otroka kot osebnostni razvoj samega otroka.

Seveda se takšno nesprejemanje odrazi tudi na samozavesti otroka, ki sam sebe začuti kot nesprejemljivega in hkrati občuti pričakovanje staršev v smislu njegove večje sprejemljivosti. Starši učimo otroka, kako naj postane »dober« ali »priden«. Otrok se torej trudi, da bi bil sprejemljiv oziroma »dober«. Učenje otroka se začne v rosnih otroških letih, kar pomeni, da odraste z občutkom, da je resnično nesprejemljiv. Vse, kar lahko naredi je, da se še naprej trudi postati sprejemljiv.

Kako se nesprejemanje odrazi na otroku, ko odraste?

V nas se oblikuje prepričanje, da se moramo nenehno truditi, da bomo dobri, ker bomo samo tako sprejeti. Sebe ne moremo sprejeti, ker se vidimo kot resnično nesposobni, kar je grozen občutek.

Dejansko nismo sposobni »normalnega« življenja v sedanjosti in uživanja vsega, kar sedanjost prinaša, ampak živimo v preteklosti. Sebe dojemamo kot nesprejemljive, nalagamo si krivdo za vse svoje napake ter se kaznujemo zanje, uničujemo sami sebe (samouničevanje) in dejansko sami poskrbimo, da nikoli ne bomo dosegli tistega, kar smo v resnici sposobni. Pot iz tega je težka. Si želimo takšno življenje za svojega otroka? Prav gotovo ne!

Kaj razmišljate pravkar? Ne, jaz sprejemam svojega otroka. Večkrat se starši niti ne zavedamo nesprejemanja otroka. Nenehno se vmešavamo v njihove dejavnosti, jemljemo si pravico nad poseganjem v njihov svet, vmešavamo se v pogovore s prijatelji, odpiramo njihovo pošto, ipd.. Odločamo namesto njih, ukazujemo, kaj morajo narediti, opominjamo in grozimo s posledicami njihovih ravnanj, prigovarjamo, dajemo nasvete in predloge in rešujemo njihove probleme, razlagamo njihove občutke in namene ter ocenjujemo njihova ravnanja, obtožujemo in kritiziramo, itd..

Starševstvo ni delo, ki ga moramo opraviti s čimmanj napakami ali čimbolj popolno. Gre za gradnjo odnosa s človekom, ki je z nami povezan tako zelo intimno, kot nobeno drugo bitje na svetu.

Naš otrok. Tako kot mi, človek z določenimi sposobnostmi in lastnimi omejitvami in slabostmi ter pomanjkljivostmi.

Tudi zase pričakujemo s strani drugih ljudi, da nas sprejmejo takšne, kot smo. Naredimo to za svojega otroka. Sprejmimo ga takšnega, kot je. Tako bo začutil, da je ljubljen in svoboden v odnosu do nas kot svojih staršev.

sorodni članki:

• 
  Ne igrajte vloge popolnega starša… bodite človek
• 
  Avtoriteta kot bumerang ali zloraba pozicije moči
• 
  Obrazi razvajenosti (3.del – Razvajenost)
• 
  Otrokom moramo postaviti meje
• 
  Mami, glej, saj me ima že rad …!!!