RSS info@adamineva.com http://www.facebook.com/adamineva

Življenje je lepo, kajne?

27. okt 2010 - avtor: lenna

Če bi iskala nekoga, ki bi odražal povprečnost v vsej širini besede, ne bi mogla izbrati bolje, kot izbrati Guida. A bi se zmotila.Povprečnost, ne, potem ne poznate Guida.

Življenje je lepo, kajne?

Kakšen Guido? No, morda vam bo naslov filma (ja, gre za osebo iz filma) povedal vse. Enostavno ni film, ki bi ga človek pozabil. A je preprosta zgodba, čeprav ne preprosta za povedat. Besede Jozue, Guidovega in Dorinega sina. Majhen fant, ki ga je oče skozi zadnje leto vojne skrival v taborišču, in mu na najbolj nenavaden način olajšal grozote vojne. Zanj je bila tako samo igra, nerazumljiva, včasih čudna, a igra … kako dobiti glavno nagrado, pravi tank… A o tem kasneje.

Prav gotovo se še spomnite italijanskega filma Življenje je lepo (La Vita e Bella), v katerem je zaigral nedvomno eno svojih najboljših vlog Roberto Benigni?

Če se ne spomnite, vas bodo morda nanj spomnile tele besede:

Buon giorno, principessa! Dobro jutro, princesa.

Pozdrav, ki ga je duhovit, inteligenten, topel in romantičen Guido uporabil vedno, kadar je naletel na Doro, žensko, za katero je sklenil, da bo v njegovem življenju njegova “principessa”.

Zaigrala jo je, prav tako fantastično, Nicoletta Braschi (v resničnem življenju žena Roberta Benigna).

A nisem hotela pisati o tem. Hotela sem vas spomniti na, vsaj po mojem mnenju, glavno sporočilo filma. Naj bo v življenju še tako hudo, na vsako stvar, na vsak dogodek, lahko gledaš z dveh vidikov. V njem vidiš najslabše, ali iz njega pobereš najboljše. Samo tako bi morali gledati na življenje. In potem je res lahko “La Vita e Bella”… vsak dan (ali skoraj vsak dan) za vsakogar…


TUDI TA ZGODBA SE ZAČNE PRI ADAMU… IN EVI, V KATERO SE ADAM ZALJUBI

Adam je seveda Guido. Zgodba v filmu je nedvomno njegova zgodba, saj je vse, kar dela Dora, tokrat naša Eva, samo odsev njegovega ravnanja, njegovega občutenja sveta in življenja. Njen obraz največkrat ne odraža tega, kar se dejansko odvija v njej.

Če je Guido energija divje vode, je Dora kotanja, v katero se steče vsa ta energija in vodo umiri.

Samo tu in tam se odzove, takrat, ko je iritirana preko sposobnosti umirjanja sveta okrog sebe. Kako zelo simpatično je njeno kolcanje, kadar mora delati nekaj, kar ne želi; kako zelo odločen je njen korak, ko se pridruži možu in sinu na »vlaku smrti«. Preproste besede, miren obraz, a v njej odločnost, ki ne sprejme »ne« za odgovor. Se spomnite njenih besed? »Moj mož in sin sta na tem vlaku. Želim na vlak. Ste me slišali?! Hočem na vlak!« Čeprav premožna Italijanka, se tako pridruži možu, Židu, in sinu, na »vlaku smrti« v taborišče. Ker zanjo ne obstaja »druga izbira«.

A začnimo na začetku. Nekega dne, ko se Guido (Adam) in Dora (Eva) srečata. Kolikšna verjetnost je, da na poti v določen kraj, sredi »ničesar«, srečate žensko svojega življenja? Zelo majhna. Razen, če sta si bila namenjena.Tako drugačna, on reven, droban, če ne že suh, nič posebnega; ona bogata, lepa, izobražena, »zadetek« za vsakega moškega. A vse to ni zares pomembno.

Če seveda gledaš s srcem. In Dora je ženska, ki gleda s srcem. Ženska, ki točno ve, kaj hoče in kaj ne, v življenju.

Nekako se zdi, da je tistega lepega poletnega dne enostavno morala biti na tistem seniku, kakor, da je čakala nanj. Nekako mu je bilo usojeno, da mu pade naravnost v naročje.

In Guido? Seveda gentlemen, takoj pripravljen pomagati dami v stiski. Čeprav se je ta, stiske namreč, ne zaveda zares. Odločno, brez obotavljanja, ji izsesa strup čebeljega pika iz noge. Svojo navdušenost izrazi z besedami: »Kakšen kraj je to?! Čudovito! Golobi letajo okrog, ženske padajo z neba. Preselil se bom sem!« Seveda mu na poti njegovega osvajanja še večkrat pade v naročje. Po naključju ali pa kako drugače. Njegove besede: »Zanima me, če se bova kdaj srečala na nogah«.

Iskreno, ne spomnim se nobenega osvajanja ženskega srca in duše, ki bi bilo bolj izvirno, kot je bilo Guidovo. Vsaj iz filmskega platna ne. Kasneje se srečata v mestu. Nekako ga Dora vedno “zasleduje”, ne more se je otresti. Naključja, ki presegajo naključja. In Guido izkoristi vsako med njimi, da pokaže vso svojo duhovitost in širino duha.

Guido nima ničesar, samo sam sebe. Vse, kar ima, je v njegovem srcu, v njegovi glavi. In samo to je pomembno. Za žensko je samo to pomembno; ne za vsako, za principesso. In Dora je principessa. Kar Guido začuti takoj. Zato zanj ne obstaja nič, kar bi ga lahko ustavilo na njegovi poti. Osvojiti srce te ženske. Ne s stvarmi. Te pridejo in gredo. Samo s sabo.

Tako se začne njegovo osvajanje, ki se preliva skozi začetek filma. Kot »inšpektor«, ki bi naj otrokom prenesel pomen »čistosti« rase, se pojavi v šoli, kjer uči Dora. Eden najbolj smešnih prizorov, čeprav tragičnih v svoji osnovi, kako na svojem telesu prikazuje otrokom »primerek višje rase«. Od ušesa, do popka, do mišic (cepci, bicepsi, tricepsi; tako nekako jih poimenuje), skače po mizi, odet v gate in tripasovnico. In Dora ga gleda z občudovanjem. Iz nič ustvarja situacije, ki ovijajo nitke okrog Dorinega srca. Tako se pojavi v gledališču, »zapelje« Doro z ukradenim avtom in ji osvoji srce.

Ena najlepših ljubezenskih izjav  gre nekako takole:

Guido: Pozabil sem ti povedati…
Dora: Povej.
Guido: Ne veš, kako močno si želim ljubiti s tabo! A tega ne bom izdal nikomur, posebej ne tebi! Morali bi me mučiti, da bi to povedal.
Dora: Povedal kaj?

Guido: Da bi se rad ljubil s teboj; ne enkrat, znova in znova! A tega ti ne bom nikdar povedal! Nor bi bil, če bi ti povedal, da se tu želim ljubiti s tabo, do konca življenja.

Obstaja ženska, katere srce bi ob teh besedah ostalo »hladno«? Tudi Dora ni. Samo vprašanje časa je. Na koncu odjahata na zeleno pobarvanem konju iz restavracije, kjer se je Dora pravkar zaročila z nekom drugim, v skupno prihodnost.

BI BIL LAHKO KAJ DRUGEGA, KOT ČUDOVIT OČE?

Mlada družina, kjer se Guido in Dori pridruži sin Giosue oziroma Jozue. Morda je pomemben čas, ko se zgodba odvija. Morda je pomemben prostor, kjer se zgodba odvija. Čas druge svetovne vojne, Italija. Med vsem ostalim tudi čas, ko se je rasizem in antisemitizem razplamtel čez vse meje. In Guido je Žid. Torej je Žid, čeprav na pol, tudi Giosue. Pritisk na Žide, čeprav Italijane, se stopnjuje. Na čisto poseben način pojasnuje Guido svojemu sinu dogodke, ki se odvijajo okrog njega, svet, ki ga otrok opazuje, zaznava, a ne razume.

Posebej topel način, odgovoren in zaščitniški, a hkrati tako zelo blizu sposobnosti otroškega razumevanja sveta, ki ga še odrasli ne razumejo vedno, je v Guidovem pojasnjevanju vsega, kar njegov majhen sin zaznava s svojimi očmi.

Napis na vratih slaščičarne: Židom in psom vstop prepovedan.

Seveda Giosue ne razume napisa. Želi si samo, da bi mami kupila veliko, čokoladno torto, ki jo opazi v oknih slaščičarne. Neverjetno je, kako je Guido prenesel tudi svoj topel, ljubeč odnos do Dore, na Giosue. A saj ljubezen ne more roditi drugega kot ljubezen, kajne? Pa se vrnimo k Guidovemu pojasnilu napisa. Trenutno nekaj, kar vsi delajo. Napisi »Ni dovoljeno« so sedaj modni trend. Odloči se, da bosta tudi sama dala na vrata knjigarne napis »Ni dovoljeno«, kjer ne bosta dovolila vstopa tistemu, kar nimata rada. Giouse se boji pajkov. Guido si izbere Vizigote (staro ljudstvo, ki ga takrat ni bilo več). Torej bosta obesila napis na vrata trgovine : »Ni dovoljeno za pajke in Vizigote«.

A nič se ne more primerjati s tem, kako poskuša preživeti v taborišču in hkrati olajšati grozljivo resničnost svojemu sinu.

Vse skupaj prikaže kot igro, za katero se lahko sam odločiš. Igro za pravi tank. Dobil ga bo tisti, ki prvi zbere tisoč točk. Ker seveda v taborišču nič ne potrjuje njegove besede, izkoristi možnost, ko se ponudi potreba po prevajalcu. Brez znanja nemščine »prevaja« ostalim taboriščnikom besede nemškega vojaka. A dejansko sinu pojasnuje pravila »igre«, kako osvojiti pravi tank.

Se spomnite? Vse točke izgubiš v treh primerih : če jočeš, hočeš mamo ali bi rad kruh z marmelado.

Hkrati poskuša ujeti vsako priložnost pokazati Dori, ki je nekje v taborišču, da je z njima vse v redu. Tako jo nekega dne pozdravita po zvočniku z »dobro jutro, principessa«. Tako nekega meglenega večera izkoristi okoliščine in ji zavrti Offenbachovo Barcarello, ki sta jo poslušala tistega dne, ko je dokončno osvojil njeno srce. Grozljivost situacije odraža kup kosti, komaj opazen, a še bolj resničen v tistem meglenem večeru, na katerega naleti, ko se vrača v svojo zaporniško celico.

Dora preživi in Jozue preživi. A Guido umre. V zadnjem poskusu, da bi našel še Doro v tistih kaotičnih trenutkih, ko je bilo jasno, da je vojna končana.

A Jozue dobi svojo zmago. Pravi tank. In znova sreča mamo. Resnične so njegove besede na začetku filma: To je preprosta zgodba, ki pa je ni lahko povedati. Je kot pravljica; polna gorja, čudes in sreče. Nemogoča kombinacija? Morda. A ni življenje največkrat takšno? Nemogoča kombinacija vsega…

JE KONEC SREČEN ALI NI?

Guido, močan in ranljiv, nežen in trden, odgovoren in igriv, izviren in povprečen, s svojim čisto posebnim humorjem, topel, zanesljiv, skromen in bogat, z neizmerno energijo, ustvarjalnostjo in dobroto. Na določen način sam zase »slavospev« ljubezni, ki ne vpraša za ceno, kadar ima nekoga rada. Ker cene ni. Enostavno je ne sme biti. Kako zaključiti »slavospev« ljubezni sami? Morda tako, da priporočam, če še niste, če ste, pa še enkrat ne bo odveč, ogled filma La vita e bella. La vita e bella… za vse, ki ne veste, kdo je Guido… in kdo principessa… in kaj pomeni “dajati, brezpogojno dajati”…

Je konec srečen ali ni?

Samo življenje je. Koliko lepih trenutkov bo v našem življenju, je odvisno predvsem od nas.Ja, življenje je res lepo, tako lepo, kot ga hočemo videti. Prevečkrat ni v naših rokah, da bi še takrat, ko nam dejansko nič ne manjka, iskali tisto, kar nimamo. Veselimo se tistega, kar imamo, kar smo; ker nič, res nič, ni samo po sebi umevno.

Ah, Guido, bil si umetnik življenja, ne samo osvajanja ženske; ali morda ravno zaradi tega… kdo bi vedel, kaj?

Zakaj danes ta zgodba?

Morda zato, ker danes, 27.oktobra, praznuje Roberto Benigni rojstni dan.

A morda samo zato, da se spet zavemo, da je lepo živeti.

Življenje je lepo, kajne?

sorodni članki: